(1)
Repatriirane osebe, ki nimajo zagotovljenih dohodkov in drugih prejemkov vsaj v višini minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnovarstveni dejavnosti, so upravičene do denarne pomoči po tem zakonu.
(2)
Med dohodke in prejemke iz prejšnjega odstavka se štejejo tisti, ki se po predpisih s področja socialnovarstvenih prejemkov upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
(3)
Glede višine, meril za izračun denarne pomoči, zahtevka za denarno pomoč, odločanja o denarni pomoči in izplačevanja denarne pomoči po tem členu, se smiselno uporabljajo določbe o denarni pomoči predpisov, ki urejajo začasno zaščito razseljenih oseb, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(4)
O upravičenosti do denarne pomoči po tem zakonu odloča center za socialno delo na območju bivanja repatriirane osebe.
(5)
Postopek za dodelitev denarne pomoči se začne na zahtevo repatriirane osebe, ki jo vloži na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za socialne zadeve.
(6)
Pravica do prejemanja denarne pomoči iz prvega odstavka tega člena traja, dokler je repatriirana oseba upravičena do prejemanja te pomoči, vendar največ 15 mesecev od pridobitve statusa repatriirane osebe. Upravičenost do denarne pomoči se ugotavlja skladno s predpisi o socialnovarstvenih prejemkih za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči.
(7)
Denarna pomoč iz prvega odstavka tega člena se financira iz virov, ki so določeni s 73. členom tega zakona.«.