TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi tožnikov se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. II. in III. izreka spremeni tako, da glasi:

   "II. Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati:

• prvotožnici 17.327,83 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2021 do plačila;

• drugo, tretje in četrto tožniku vsakemu 5.580,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2021 do plačila.

• III. Toženka je dolžna povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v celoti.".

2. Pritožba toženke se zavrne.

3. Toženka je dolžna plačati tožnikom 1.773,24 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini: "Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno." Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek. Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja.

Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018). Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna.