Delavec ima med dnevnim delom z enkratnim polnim delovnim časom pravico do najmanj tridesetminutnega odmora, ki ne sme biti določen na začetku in ne na koncu delovnega časa.
Čas odmora iz prvega odstavka tega člena se šteje za čas, prebit na delu.
Delavec ima med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico tudi do nepretrganega dnevnega počitka najmanj dvanajstih ur, delavec, ki je star več kot osemnajst let in opravlja sezonska dela, pa najmanj desetih ur.
Delavec ima pravico do tedenskega počitka najmanj štiriindvajsetih ur bez presledka. Če je nujno, da dela na dan svojega tedenskega počitka, mu mora biti zagotoljen za tak počitek en dan v delovnem tednu.
V temeljnih organizacijah, ki opravljajo posamezne, v zakonu določene dejavnosti, sta lahko dnevni in tedenski počitek določena drugače v kakšni drugi dobi.