Delovni čas ne sme biti daljši od 42 ur na teden (poln delovni čas).
Z razporeditvijo tedenskega delovnega časa se ne sme vpeljati manj kot pet delovnih dni v tednu (petdnevni delovni teden), če ni v zakonu ali družbenem dogovoru drugače določeno.
Če je v skladu z zakonom vpeljan delovni teden z manj kot šestimi delovnimi dnevi, se štejejo dnevi, za kolikor je skrajšan delovni teden, glede uveljavljanja pravic delavcev iz dela v temeljni organizaciji združenega dela (letni dopust ipd.) kot delovni dnevi.
Če narava ali organizacija dela to terja, sme biti delovni čas razporejen tako, da znaša v določeni dobi med letom več kot sedem ur na dan, v preostalem delu te dobe pa manj kot poln delovni čas; pri tem skupen delovni čas v omenjeni dobi ne sme biti v povprečju daljši kot 42 ur na teden.
Če je z razporeditvijo delovnega časa določeno, da se dela med dvaindvajseto in peto uro naslednjega dne, se štejo takšno delo za nočno delo, če ni v zakonu drugače določeno.
Izjemoma sme trajati delo delavca v določeni dobi tudi dalj kot poln delovni čas (nadurno delo); primere in pogoje določa zakon.