TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Predlagateljica se v zvezi s svojo „aktivno legitimacijo“ za vodenje predmetnega postopka (sedaj v pritožbi) prav tako posplošeno in neprepričljivo sklicuje na vsebino (prvega in drugega odstavka) 175. člena ZNP-1 ter svoje (zemljiškoknjižno) lastništvo nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno cesto (parc. št. 1183/2, k.o. X) in ki naj (kot to poudarja) ne bi predstavljala „navadne“ nepremičnine. Pri tem ne upošteva, da 175. člen ZNP-1 ne ureja „aktivne legitimacije“ oziroma ne odgovarja na vprašanje, kateri zemljiškoknjižni lastnik lahko poda predlog za dovolitev nujne poti. Za presojo tega vprašanja je potrebno omenjeno določbo brati skupaj z 88. členom SPZ, ki jasno določa, da je institut nujne poti namenjen nepremičnini (njenemu lastniku), ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Omenjeni člen je uvrščen v 4. oddelek SPZ z naslovom »SOSEDSKO PRAVO«, kar (samo za sebe) izkazuje namen (civilno-pravnega) instituta nujne poti, ki je v urejanju (stvarnopravnih) razmerij med lastniki sosednjih nepremičnin in ne potreb javnega (cestnega) prometa.