1. Carinski dolg v smislu tega člena pomeni uvozno dajatev, kot je določena v 9. in 10. točki 4. člena Carinskega zakonika Skupnosti.
2.
Država, ki je v dovoljenju navedena kot pristojna za pobiranje uvoznih dajatev za blago, ki se sprosti v prosti promet, bo drugi državi za blago, ki je na njenem območju, kot vračilo stroškov odmere in pobiranja dajatev nakazala znesek v višini 50% stroškov pobiranja, ki jih v skladu s točkama a) in b) prvega odstavka in tretjim odstavkom 2. člena Sklepa Sveta (ES, Euratom) št. 597/2000 z dne 29. septembra 2000 o sistemu lastnih virov sredstev Skupnosti zadrži vsaka država članica.
3.
50% sredstev iz prejšnjega odstavka se pripiše carinskemu dolgu za blago, ki je prijavljeno za sprostitev v prosti promet v državi, v kateri se postopek centralizira, in je fizično na območju druge države. Ta znesek se nakazuje ustrezno plačilom na podlagi dopolnilnih deklaracij za sprostitev v prosti promet. Carinski upravi si pisno sporočita podatke o računih. Denar se nakazuje izključno v evrih.
4.
Znesek, izračunan v skladu s tretjim odstavkom tega člena, se določi na podlagi carinskega dolga po odbitku zneskov v skladu z zakonodajo Skupnosti in 2. točko 17. člena Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000, UL ES št. L 130/1 z dne 31. maja 2000, str. 1–12.
5.
Nakazilo dela stroškov pobiranja dajatev se drugi državi izvede v istem mesecu, v katerem so bila lastna sredstva dana na razpolago Evropski komisiji v skladu s prvim odstavkom 10. člena Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000. Na nalogu za nakazilo sta navedena namen nakazila (plačilo na podlagi dovoljenja med državama članicama) in mesec nastanka carinskega dolga (vložitev carinske deklaracije ali drugega ustreznega dokumenta).
6.
Če se pobrane dajatve vrnejo dolžniku in so stroški za te dajatve že nakazani drugi državi, si država, ki je vrnila dajatve, knjiži v dobro znesek nakazanega dela stroškov pobiranja, in sicer v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem so bili s tem povezani knjigovodski dokumenti poslani Evropski komisiji. Ravno tako pošlje natančen obračun drugi stranki. Če v zadevnem mesecu ni bilo nobenega nakazila ali če nakazilo ne zadostuje, mora ta država na podlagi obvestila prvi vrniti znesek deleža stroškov odmere in pobiranja (ki tudi ustreza 50% zneska dolga), ki ji je bil neupravičeno nakazan.
7.
Po preteku vsakega koledarskega leta si državi do 30. aprila prihodnjega leta medsebojno sporočita obračun nakazanih ali v dobro knjiženih stroškov pobiranja.
8.
Če zaradi upravne napake določena dajatev ni bila pobrana ali dana na razpolago ali pa je bilo to opravljeno z zamudo, mora država, po katere krivdi se je to zgodilo, prevzeti finančne posledice v skladu z določbami uredbe o virih lastnih sredstev Skupnosti. Nakazilo dela stroškov pobiranja ni obvezno, če dajatve ni mogoče ali ni več mogoče pobrati od dolžnika. Država, pristojna za pobiranje, drugo državo obvesti, da dajatev ni pobrana ali je pobrana z zamudo.