TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah III. in IV. izreka spremeni, tako da izrek sedaj glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvi tožnici znesek 13.663,54 EUR in drugemu tožniku znesek 20.495,32 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2018 dalje, do plačila.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku, in sicer za zakonske zamudne obresti za čas od 31. 5. 2013 do vključno 5. 6. 2018."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ), pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.

Toženki je še pojasniti, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZpotK.

Sodišče druge stopnje zavzema stališče, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti z vložitvijo tožbe, saj predhodno tožnika od nje nista zahtevala vrnitve preveč plačanega denarja.