TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru v celoti gledano in v povezavi s tožbenimi argumenti, s katerimi tožniki poskušajo izpodbiti njeno zakonitost in pravilnost, nima takšnih napak ali pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko tožbi ugodilo, kljub temu, da se tožena stranka ni držala vrstnega reda uporabe kriterijev in dejavnikov za oceno (ne)verodostojnosti.

Tožniki so zgolj z izjavami zelo šibko izkazali verjetnost, da bi do dejanj preganjanja prišlo v primeru njihove vrnitve na Kitajsko, pri čemer zgolj določen nadzor državnih oblasti, morebitno začasno priprtje ter zaslišanje o preteklosti njunih očetov ali o morebitnem interesu tožnikov za aktivno protivladno udejstvovanje v javnem kritiziranju oblastnikov še ni mučenje ali nehumano ravnanje v smislu 3. člena MKVČP oziroma v smislu preganjanja iz 26. člena ZMZ.

Tožena stranka določila 3. odstavka 21. člena ZMZ ni uporabila tako, kot trdi tožnik, da bi pojem „pogoj“ iz 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagala in uporabila kot pogoj v ozkem pravnem pomenu besede, tako da čim eden izmed petih pogojev oziroma okoliščin ne bi bil izkazan, je že dana podlaga za zavrnitev prošnje. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila; tako ni tega določila razlagalo in uporabilo niti sodišče in sodišče tudi ne pozna oziroma tožnik ni navedel konkretnih opravilnih številk sodb, ki bi kazale na to, da po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, čim ena izmed petih okoliščin oziroma pogojev ni izkazana, je podana pravna podlaga za zavrnitev prošnje. To določilo namreč ne določa nič o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ampak je namen tega določila v jasni usmeritvi, da če stranka ne predloži nobenega dokaza, je lahko ključnega pomena ocena o verodostojnosti tožnikovih navedb.

Pooblaščenec je predlagal izvedbo glavne obravnave zgolj za to, da bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije in v korist tožnikom, kar pa ni zadosten razlog za izvedbo glavne obravnave.