8. člen
(prilagojenost sestave hranil)
Živilo se glede na prilagojenost sestave hranil opredeli kot:
1.
standardno živilo, če gre za enteralno živilo s sestavo, ki zagotavlja zadostne količine makro in mikro hranil za populacijo brez specifičnih potreb. Večina standardnih živil vsebuje beljakovine, maščobe, dolgoverižne trigliceride in v nekaterih primerih vlaknine. Večina standardnih živil ne vsebuje klinično pomembnih vrednosti glutena in laktoze;
2.
živilo, specifično za bolezensko stanje, če gre za živilo, ki vsebujejo makro in mikro hranila prilagojena za specifično bolezen;
3.
imunomodulatorno živilo, če gre za živilo, ki s svojimi sestavinami vpliva na delovanje imunskega sistema;
4.
živilo z nizko, normalno ali visoko energijsko vrednostjo: živila z normalno energijsko vrednostjo imajo energijsko vrednost med 0,9 in 1,2 kcal/ml, z visoko energijsko vrednostjo nad navedeno in z nizko pod navedeno energijsko vrednostjo;
5.
živilo z visoko vsebnostjo beljakovin, če gre za živilo, ki zagotavlja 20% ali več celotne energije iz beljakovin;
6.
proteinsko živilo, če gre za živilo, ki vsebuje intaktne proteine – polipeptide z velikim številom aminokislin, ki niso podvrženi procesu razgradnje;
7.
peptidno živilo, če gre za živilo, ki vsebuje pretežno peptide z 2–50 aminokislinskimi verigami;
8.
živilo z vsebnostjo aminokislin, če gre za živilo, ki vsebuje proste aminokisline kot vir proteinov;
9.
živilo z visoko vsebnostjo maščob, če gre za živilo, ki zagotavlja več kot 40% energije iz maščob ali
10.
živilo z vsebnostjo mononasičenih maščobnih kislin, če gre za živilo, ki daje 20% ali več energije iz mononasičenih maščobnih kislin.