(1)
Zadolžitev po tej uredbi pomeni:
a)
najem posojila ali kredita,
b)
izdajo jamstva za obveznosti druge pravne osebe iz naslova kreditov, posojil ali dolžniških vrednostnih papirjev,
c)
izdajo dolžniških vrednostnih papirjev,
d)
finančni najem (lizing) pri zadolževanju pravnih oseb, ki so na seznamu iz 1. člena te uredbe in hkrati v skladu s standardno klasifikacijo institucionalnih sektorjev razvrščene v sektor S 13. DRŽAVA,
e)
plasmaji prostih denarnih sredstev (zadolžitve) med povezanimi družbami.
(2)
Krediti po tej uredbi so tudi okvirni krediti, krediti po načelu tekočega računa in revolving krediti. Za višino zadolžitve se pri teh kreditih šteje zgornji limit odobrenega kredita.
(3)
Med zadolžitve po tej uredbi ne sodijo blagovni krediti.