(1)
Če se pravna oseba dolgoročno zadolžuje pri mednarodni finančni organizaciji, se ji ni treba ravnati po tretjem odstavku 5. člena, tretjem in četrtem odstavku 6. člena, tretjem odstavku 7. člena, po 9. in 10. členu te uredbe. Pravna oseba mora pri zadolžitvah iz prvega odstavka 7. člena te uredbe predložiti ministrstvu za finance tudi vlogo za izdajo končnega soglasja in končno različico pogodbe o zadolžitvi.
(2)
Če se pravna oseba dolgoročno zadolžuje pri instituciji, ki pridobiva kredit iz virov pri mednarodni finančni organizaciji, lahko ravna v skladu s prejšnjim odstavkom, vendar le, če so pogoji takšne zadolžitve ugodnejši od trenutnih pogojev zadolžitev pri poslovnih bankah.
(3)
Če se pravna oseba dolgoročno zadolžuje pri povezani družbi, lahko ravna v skladu s prvim odstavkom tega člena, vendar le, če so pogoji takšne zadolžitve ugodnejši od trenutnih pogojev zadolžitev pri poslovnih bankah.
(4)
Če se pravna oseba kratkoročno zadolžuje pri povezani družbi, ji ni treba ravnati v skladu s četrtim odstavkom 14. člena in 15. členom te uredbe, vendar le, če so pogoji takšne zadolžitve ugodnejši od trenutnih pogojev zadolžitev pri poslovnih bankah.
(5)
Pri zadolžitvi iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena mora pravna oseba k vlogi za pridobitev soglasja ministrstva za finance k zadolžitvi priložiti najmanj dve veljavni ponudbi drugih ponudnikov, iz katerih je razvidno, da je zadolžitev pravne osebe pri instituciji, ki pridobiva kredit iz virov pri mednarodni finančni organizaciji, ali zadolžitev pri povezani družbi ugodnejša.
(6)
Ministrstvo za finance lahko po proučitvi vloge iz tretjega odstavka tega člena od pravne osebe zahteva dopolnitev dokumentacije ali ji naloži, da vodi postopek zadolžitve v skladu s 5., 6., 7., 9., 10., 14. in 15. členom te uredbe.