Odločba U-I-164/25

2026-01-1763

Odločba U-I-164/25

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 10. junija 2026

odločilo:

Člen 101 Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) ni v neskladju z Ustavo.

Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 101. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da odloča o pritožbi dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegovo zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ker se ni strinjal z rubežem sredstev, ki jih je prejel na bančni račun od dobrodelne ustanove. Sodišče prve stopnje naj bi dolžnikovo zahtevo zavrnilo, ker je ocenilo, da denarni prejemek, ki ga je prejel dolžnik, ne spada v nobeno od kategorij prejemkov, ki so na podlagi 101. člena ZIZ izvzeti iz izvršbe. Predlagatelj meni, da zadevni denarni prejemek ne spada niti v iz izvršbe izvzete prejemke iz 101. člena ZIZ niti v prejemke, na katere je izvršba omejena po 102. členu ZIZ. Ekstenzivna razlaga izjem iz 101. in 102. člena ZIZ oziroma razlaga, ki bi odstopala od jasnega zakonskega besedila, naj ne bi bila dopustna. Po drugi strani naj bi šlo za prejemek, namenjen osebam socialno šibkega stanja, ki bi ga bilo po vsebini mogoče uvrstiti med "denarna sredstva pomoči potrebnim". Predlagatelj zato namesto potrditve zavrnitve zahteve za odpravo nepravilnosti vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 101. člena ZIZ zaradi neskladja z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena, 22., 34. in 50. členom Ustave. Meni, da je navedena določba v neskladju z Ustavo, kolikor ne izvzema iz izvršbe denarnih sredstev, ki jih pomoči potrebnim zagotavljajo dobrodelne ustanove.

Predlagatelj povzema nekatere določbe Zakona o ustanovah (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo in 91/05 – popr. – v nadaljevanju ZU) in sprejme zaključek, da ustanove, ustanovljene z dobrodelnim namenom, torej z namenom pomagati osebam, ki so pomoči potrebne (v nadaljevanju dobrodelne ustanove), delujejo s podobnim namenom kot splošne dobrodelne humanitarne organizacije iz prvega odstavka 7. člena Zakona o humanitarnih organizacijah (Uradni list RS, št. 98/03 – v nadaljevanju ZHO). Meni, da je v neskladju z Ustavo to, da denarna sredstva, namenjena pomoči potrebnim, ki jih zagotavljajo dobrodelne ustanove, niso izvzeta iz izvršbe. Člen 101 ZIZ naj bi socialno šibke prejemnike teh denarnih sredstev, izplačanih z namenom lajšanja socialnega položaja in zadovoljitve osnovnih življenjskih potreb, postavil v slabši položaj v primerjavi s prejemniki denarnih sredstev, ki jih z enakim namenom izplačujejo humanitarne organizacije po ZHO. Predlagatelj trdi, da je zato podano neskladje 101. člena ZIZ z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave.

Prejemki, ki jih pomoči potrebni prejemniki prejmejo od dobrodelnih ustanov, naj bi bili, enako kot prejemki, ki jih prejmejo od humanitarnih organizacij, socialni korektiv oziroma dopolnitev ukrepov države, sprejetih na področju zagotavljanja socialne varnosti. Tako humanitarne organizacije kot ustanove naj bi z izplačevanjem takšnih prejemkov blažile socialno stisko prejemnikov in jim zagotavljale osnovni eksistenčni minimum, s tem pa tudi osebno dostojanstvo. Dopustnost poseganja v izvršbi na denarna sredstva, prejeta od dobrodelnih ustanov, naj bi bila v neskladju z 2., 34. in 50. členom Ustave. Predlagatelj opozarja, da naj bi davčna zakonodaja vsebovala oprostitev od plačevanja dohodnine tako za pomoči, prejete od humanitarnih organizacij, kakor tudi za pomoči, prejete od dobrodelnih ustanov. Predlagatelj se sicer zaveda, da izvzetje določenih prejemkov iz izvršbe posega v pravico upnikov, da prisilno poplačajo svojo terjatev iz izvršilnega naslova. Vendar poudarja, da ustavno načelo socialne države in človekova pravica do varnosti in dostojanstva ne dovoljujeta izvršbe za uveljavitev denarne terjatve na stvareh in pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je dolžan po zakonu preživljati, in da zahtevata, da se pri opravljanju izvršbe upošteva osebno dostojanstvo dolžnika.

Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. O zahtevi je dala mnenje Vlada. Vlada navaja, da iz ustavnosodne presoje izhaja, da je nujno, da zakon, ki ureja izvršbo, prvenstveno upošteva interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Trdi, da je prejemke, ki so po 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe, mogoče vsebinsko razvrstiti v več skupin. Skupno naj bi jim bilo, da gre praviloma za sistemske in pravno regulirane transferje oziroma za strogo namenska sredstva, ki imajo zakonsko določen namen, administrativni nadzor, sledljivost porabe ter standardizirane pogoje upravičenosti. Poleg navedenih prejemkov pa naj bi bila iz izvršbe izvzeta tudi denarna sredstva pomoči potrebnim, ki jih zagotavljajo humanitarne organizacije, ki imajo tak status po ZHO. Zanje naj bi bilo pomembno, da so humanitarne organizacije podrobneje zakonsko urejene, da zanje veljajo strogi pogoji delovanja in javni nadzor nad njihovim delovanjem. Humanitarne organizacije naj bi delovale po načelih nepridobitnosti, prostovoljnosti in odprtosti; njihovo delovanje in poslovanje naj bi bilo v skladu z zakonom javno. Po oceni Vlade za ustanove veljajo pluralni cilji, zasebna avtonomija ustanovitelja in večja diskrecija pri namenu pomoči in izplačilih. Ustanove naj niti ne bi bile dolžne enako obravnavati vseh pomoči potrebnih oseb po vnaprej določenih kriterijih.

Vlada navaja, da bi izvzetje prejemkov ustanov iz izvršbe lahko preseglo dopusten socialni namen zaščite dolžnika in poseglo v pravico do sodnega varstva upnikov po 23. členu Ustave in v načelo pravne države. Izvršilni postopek mora biti učinkovit, saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost pravice do sodnega varstva. Člen 101 ZIZ v sedanjem besedilu naj bi ustavnoskladno zasledoval razumen zakonodajni cilj. Zagotavljati naj bi bilo treba preverljive kategorije izvzetij in preprečiti zlorabe na škodo upnikov (kot je npr. prikrivanje dejanske narave dohodkov dolžnikov, navzven prikazanih kot denarne pomoči od ustanov). Vlada poleg tega poudarja, da je zagotavljanje minimalnih sredstev za preživetje posameznika in družine naloga države, ki ta cilj zagotavlja prek denarne socialne pomoči, ki je v celoti izvzeta iz izvršbe. Po drugi strani naj bi izvzetje prejemkov od ustanov odprlo vprašanja namena prejemkov, ki naj ne bi bili določeni s predvidenimi stalnimi kriteriji glede višine in tudi ne glede tega, katerim upravičencem se podelijo. Podstat ureditve prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe v 101. členu ZIZ, naj bi temeljila na tem, da ta sredstva izplačujejo bodisi državni organi ali drugi javnopravni subjekti, ki morajo delovati in izplačevati ta sredstva skladno z zakonskimi kriteriji, oziroma naj bi šlo pri izjemi v 9. točki 101. člena ZIZ za strogo po namenu opredeljene in nadzorovane organizacije.

Vlada opozarja tudi na široko diskrecijo zakonodajalca pri določanju socialnih pravic, tudi glede oblikovanja varovalnih mehanizmov glede izvršbe (izvzetij ali omejitev), kadar ureditev ne posega v eksistenčni minimum dolžnika ali oseb, ki jih je dolžan preživljati, in ni očitno nerazumna. Ne bi naj bilo pravno utemeljenih razlogov, da bi moral biti vsak socialno motiviran prejemek dolžnika izvzet iz izvršbe. Za razlikovanje med prejemki, ki jih zakon uvršča med izvzete prejemke v 101. členu ZIZ, in prejemki od ustanov po mnenju Vlade obstaja razumen in stvarno upravičen razlog.

Ustavno sodišče je mnenje Vlade predlagatelju vročilo v izjavo. Predlagatelj se na mnenje ni odzval.

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno.¹

Predlagatelj je izkazal obstoj teh procesnih predpostavk. Iz listin, ki jih je predložil Ustavnemu sodišču, izhaja, da odloča o pritožbi dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegovo zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet po 52. členu ZIZ v zvezi z rubežem denarnih sredstev v višini 200 EUR, ki jih je na dolžnikov bančni račun nakazala dobrodelna ustanova "Ustanova Fundacija Boštjana Bandlja",² in sicer iz naslova izplačila na podlagi razpisa za enkratno donacijo za invalidsko upokojene osebe z nizkimi pokojninami, namenjenega ljudem v finančni oziroma socialni stiski. Iz sklepa o prekinitvi pritožbenega postopka in zahteve za oceno ustavnosti izhaja, da bi predlagatelj, upoštevaje 101. člen ZIZ v zvezi s 137. členom ZIZ,³ moral zavrniti dolžnikovo pritožbo, ker konkretni denarni prejemek po veljavni zakonodaji ni izvzet iz izvršbe. Predlagatelj meni, da je prav zato 101. člen ZIZ v neskladju z Ustavo.

Predlagatelj je po oceni Ustavnega sodišča izkazal, da mora uporabiti izpodbijano zakonsko določbo, ki po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsebuje pravno pravilo, da denarni prejemki pomoči potrebnih oseb, ki jih zagotavljajo dobrodelne ustanove (pravno dosledno: denarne terjatve teh oseb proti dobrodelnim ustanovam), niso izvzeti iz izvršbe. To glede na 137. člen ZIZ velja tudi za denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, prejeta na podlagi plačila teh terjatev na prejemnikov račun pri organizaciji za plačilni promet. Ustavno sodišče se strinja s predlagateljem, da 101. člena ZIZ ni mogoče razložiti drugače.

Ustavno sodišče razume zahtevo za oceno ustavnosti tako, da predlagatelj zahteva oceno ustavnosti 101. člena ZIZ, kolikor v krog denarnih prejemkov (terjatev) oziroma denarnih sredstev, izvzetih iz izvršbe, ne zajame denarnih prejemkov (terjatev) oziroma denarnih sredstev, ki jih pomoči potrebnim (kar v tej odločbi pomeni socialno šibkim) prejemnikom z dobrodelnim namenom⁴ zagotavljajo dobrodelne ustanove. To tudi ustreza dejstvom t. i. sprožilnega primera. V tem obsegu je Ustavno sodišče opravilo presojo skladnosti 101. člena ZIZ z Ustavo. Kljub temu da je upoštevnost 101. člena ZIZ v okoliščinah sprožilnega primera navezana na odkazilo na to določbo prek 137. člena ZIZ,⁵ je Ustavno sodišče – zaradi povsem enakih ustavnopravnih vprašanj – presojalo tako sam 101. člen ZIZ kot tudi kolikor se ta uporablja v povezavi s 137. členom ZIZ. Ustavno sodišče mora torej v okviru trditev predlagatelja odgovoriti na ustavnopravno vprašanje, ali Ustava zahteva, da so denarne pomoči, ki jih pomoči potrebnim prejemnikom izplačujejo dobrodelne ustanove, izvzete iz izvršbe (ne glede na to, ali gre še za tovrstno denarno terjatev prejemnika proti dobrodelni ustanovi ali pa gre že za sredstva na prejemnikovem bančnem računu, pridobljena iz naslova priliva od dobrodelne ustanove na podlagi tovrstne terjatve).

V tem razdelku odločbe so prikazane osnovne značilnosti zakonske ureditve ustanov (torej tudi dobrodelnih ustanov) in humanitarnih organizacij, in sicer – kolikor je upoštevno za odločitev o zahtevi predlagatelja – glavne statusne in organizacijske rešitve, ki veljajo za te pravne subjekte, in tudi pravila, ki veljajo za opravljanje njihove dejavnosti in za finančno poslovanje ter za nadzor nad obojim.

Ustanova je na določen namen vezano premoženje, ki je pravna oseba zasebnega prava (1. člen ZU). Ustanove imajo po prvem do tretjem odstavku 2. člena ZU dva dopustna namena: splošnokoristnega in dobrodelnega (dobrodelnega, če je ustanova ustanovljena z namenom pomagati osebam, ki so pomoči potrebne).⁶ Člen 3 ZU z nazivom "organ, pristojen za ustanove" označuje ministrstvo, v katerega delovno področje sodi namen, za katerega je ustanova ustanovljena (v nadaljevanju ministrstvo). Da bi se štelo, da ustanova posluje z enim od dopustnih namenov, krog oseb, ki pridejo v poštev kot koristniki njenih dajatev ali storitev, ne sme biti poimensko določen ali omejen le na člane družine (čeprav je ta krog lahko na razne načine omejen). Ustanova lahko opravlja dejavnost, ki je nujna za uresničitev namena, za katerega je ustanovljena, ali je namenjena njeni promociji, če z zakonom ni določeno drugače (četrti in peti odstavek 2. člena ZU). Ustanove morajo imeti že v aktu o ustanovitvi navedeno ustanovitveno premoženje in njegovo vrednost (podrobneje o njem 9. člen ZU). Ustanova pridobiva prihodke z gospodarjenjem z ustanovitvenim premoženjem, darili, drugimi naklonitvami, prihodki od opravljanja dejavnosti in na druge načine. Prihodki ustanove se uporabljajo le za izvajanje namena ustanove in za poslovanje ustanove (27. člen ZU).

Ministrstvo ima v postopkih ustanavljanja, delovanja in prenehanja ustanov znatne pristojnosti. Ustanova se sicer ustanovi z aktom o ustanovitvi zasebnega prava.⁷ Vendar ustanova postane pravna oseba šele, ko ministrstvo izda soglasje k aktu o ustanovitvi; odrek soglasja je mogoče izpodbijati s pritožbo, o kateri odloča Vlada (drugi odstavek 5. člena in 12. člen ZU). Ta pristojnost ministrstva ni povsem formalna (11. člen ZU).⁸ Ministrstvo poleg navedenega med drugim:⁹ (a) imenuje v (pred)ustanovitveni fazi po potrebi skrbnika, ki poskrbi za varstvo ustanovitvenega premoženja, ali skrbnika, ki lahko tudi pozneje skrbi za premoženje ustanove, ko ni imenovana uprava; (b) daje soglasje k spremembi imena, sedeža, namena ustanove; (c) preverja, ali je sprememba pravil ustanove v skladu z zakonom in aktom o ustanovitvi, in če je treba, upravo pozove k spremembi pravil; (č) lahko razreši upravo ali posamezne člane uprave v primeru različnih konkretno določenih kršitev zakona, pa tudi že po splošnem pooblastilu, če ne izpolnjujejo nalog, določenih v zakonu, aktu o ustanovitvi ali v pravilih; (d) imenuje upravo ustanove, ko je ni mogoče imenovati na podlagi akta o ustanovitvi oziroma pravil; (e) lahko določi zgornjo mejo zneskov za izplačila potnih stroškov, dnevnic in nagrad upravi ustanove;¹⁰ (f) daje soglasje k odločitvi uprave ustanove o zmanjšanju ustanovitvenega premoženja, glede katerega ZU zahteva poseben nadzor; (g) daje soglasje k razpolaganju ustanove z nepremičnino; (h) sprejme letno do konca marca koledarskega leta od uprave ustanove poročilo o delu in finančnem poslovanju v preteklem koledarskem letu, pri čemer lahko zahteva, da poročilo o finančnem poslovanju revidira pooblaščeni revizor; (i) izvaja nadzorstvo nad izvrševanjem določb ZU, katerih kršitve so določene kot prekrški;¹¹ (j) upoštevaje voljo in namen ustanovitelja odloči o prenehanju ustanove ali odloči o soglasju k odločitvi uprave ustanove o prenehanju.¹²

Ustanova mora voditi poslovne knjige ter izdelati letna poročila v skladu s predpisi, ki določajo vodenje poslovnih knjig in izdelavo računovodskih poročil za zavode. Poleg poročanja ministrstvu mora ustanova poročilo o finančnem poslovanju predložiti tudi drugim pristojnim organom; ti izvajajo nadzor nad njenim finančnim poslovanjem (30. člen ZU).¹³ Računsko sodišče lahko revidira poslovanje ustanove le, če je ustanova "uporabnik javnih sredstev"; to pa je tedaj, ko je prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti (20. člen Zakona o Računskem sodišču, Uradni list RS, št. 11/01 in 109/12 – ZRacS-1). Razlogi za prenehanje ustanove so taksativno našteti v 31. členu ZU; med drugim je to vedno, ko ministrstvo "ugotovi, da ni pogojev za nadaljnji obstoj ustanove". Prenehanje ustanove je sicer odločilno pogojeno z razvojem okoliščin glede doseganja njenega namena (splošnokoristnega ali dobrodelnega): če premoženje ne zadošča za nadaljnje izpolnjevanje namena ustanove; če namen ustanove postane nemogoč ali če je bil izpolnjen (31. člen ZU). Po prenehanju ustanove v postopku sodne likvidacije ali stečaja se morebitni preostanek namensko vezanega premoženja po poplačilu dolgov ne vrne ustanovitelju oziroma donatorjem, pač pa se v skladu z voljo in namenom ustanovitelja dodeli drugi ustanovi, ki izvaja enak namen. Če taka ustanova ne obstaja, se premoženje dodeli ustanovi, ki izvaja podoben namen (32. člen ZU).

ZHO uporablja izraz "humanitarne organizacije" za pravne subjekte, ki so pridobili status t. i. humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih socialnega in zdravstvenega varstva (prvi odstavek 1. člena ZHO). Ta status – ki se sicer izključuje s statusom invalidske organizacije – lahko pridobijo predvsem društva in zveze društev, v katerih njihovi člani po načelih nepridobitnosti in prostovoljnosti v javnem interesu opravljajo humanitarno dejavnost na področjih socialnega in zdravstvenega varstva v skladu z ZHO. Lahko pa ga pridobijo tudi nekatere druge organizacije, ustanovljene po tujem pravu, in tudi pravne oblike, ustanovljene po notranjem pravu verskih skupnosti (2. člen ZHO). V praksi je večina humanitarnih organizacij društev po Zakonu o društvih (Uradni list RS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZDru-1), ki se uporablja za organizacijo in delovanje humanitarne organizacije, ki ta status pridobi kot društvo ali zveza društev, kolikor ZHO ne določa drugače. ZDru-1 za ustanovitev društva, prenehanje društva in za različne temeljne statusnoorganizacijske odločitve društva ne predvideva vloge kakšnega državnega organa, ki bi bila primerljiva z vlogo ministrstva pri ustanovah.¹⁴ Delovanje in poslovanje humanitarne organizacije je javno (prvi odstavek 4. člena ZHO).

"Humanitarna dejavnost" po ZHO (na področjih socialnega in zdravstvenega varstva) je po 5. členu ZHO dejavnost za doseganje plemenitih človekoljubnih ciljev v obliki programov in storitev humanitarne organizacije, ki so namenjeni zlasti zakonsko naštetim ciljem, med katerimi so na primer tudi lajšanje socialnih in psihosocialnih stisk in težav, izboljšanje socialnega položaja in preprečevanje poslabšanja socialnega položaja. Dobrodelnim ustanovam so najbolj sorodne humanitarne organizacije, ki delujejo kot splošne dobrodelne organizacije in so namenjene reševanju in lajšanju socialnih stisk in težav prebivalcev, zagovorništvu socialno ogroženih posameznikov in družbenih skupin, nudenju pomoči ljudem in reševanju ljudi, katerih zdravje ali življenje je ogroženo, in krepitvi zdravja prebivalstva (prvi odstavek 7. člena ZHO).¹⁵ Osebe, potrebne dobrodelne pomoči, so po ZHO ljudje, ki živijo v pomanjkanju ali socialni stiski, in ljudje, katerih življenje je ogroženo zaradi vojnih spopadov, naravnih in drugih nesreč, bolezni ali drugih dogodkov (8. člen ZHO).

Za pridobitev statusa humanitarne organizacije je predpisan splošni pogoj, da organizacija že najmanj eno leto pred vložitvijo vloge opravlja humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma zdravstvenega varstva (15. člen ZHO). Poleg tega je za pridobitev tega statusa potrebno tudi izpolnjevanje več splošnih in posebnih¹⁶ meril za delovanje v javnem interesu (16. člen ZHO). Splošna merila so odprtost delovanja (ki se povezuje tudi s t. i. načelom odprtosti), strokovnost, prostovoljnost in neplačljivost (glej 3., 17. in 18. člen ZHO). Gre zlasti za to, da mora organizacija nuditi pomoč tudi osebam, ki niso njeni člani, da mora v njej delovati strokovno posvetovalno telo, da mora dejavnost v celoti ali pretežno opravljati s prostovoljci, ki delo opravljajo po svobodni odločitvi in brez plačila (razen povračila stroškov), in da mora usluge in storitve pomoči potrebnim nuditi brez plačila (dopusten pa je prispevek k materialnim stroškom izvajanja programa ali storitev).

Izpolnjevanje splošnega pogoja in meril za delovanje v javnem interesu se preverja v postopku za pridobitev statusa humanitarne organizacije. Status organizacija pridobi s pravnomočnostjo odločbe o podelitvi statusa, ki jo pristojni minister¹⁷ izda le, če so izpolnjeni pogoji iz ZHO (26. člen ZHO). V postopku obvezno poda mnenje o izpolnjenosti zakonskih meril za podelitev statusa humanitarne organizacije posebna strokovna komisija (25. člen ZHO). Humanitarne organizacije so vpisane v razvid humanitarnih organizacij pri pristojnem ministrstvu. Ministrstvu so dolžne sporočati vse spremembe podatkov, ki se vodijo v razvidu, in vsa dejstva, ki vplivajo na izpolnjevanje meril za pridobitev statusa humanitarne organizacije (29. člen ZHO). Merila za delovanje v javnem interesu mora humanitarna organizacija izpolnjevati v celotnem obdobju svojega delovanja. Če jih ne, pristojni minister na podlagi 30. in 31. člena ZHO z odločbo odloči o prenehanju statusa humanitarne organizacije in odredi njen izbris iz razvida. To mora storiti tudi v primeru nenamenske uporabe dodeljenih javnih sredstev in (po opozorilu) v primeru neizpolnitve obveznosti humanitarne organizacije iz 29. ali 37. člena ZHO.¹⁸ Če organizacija izgubi status humanitarne organizacije, se neporabljena javna sredstva, ki jih je pridobila na podlagi tega statusa, v ustreznih deležih prenesejo na financerje, ki so jih organizaciji dodelili (39. člen ZHO).

Zakonsko so določeni finančni viri za delovanje humanitarne organizacije in zahteva, da mora s pridobljenimi sredstvi gospodariti kot dober gospodar (32. člen ZHO). Humanitarne organizacije so upravičene do kandidiranja za sredstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij ob pogojih in merilih, ki jih določajo akti te fundacije (33. člen ZHO). Če humanitarna organizacija pri finančnem poslovanju v koledarskem letu ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga obvezno prenese v prihodnje leto za izvajanje dejavnosti in programov. Presežne prilive sredstev, ki jih še ne more uporabiti za uresničevanje programa, mora nalagati izključno v banke, ki imajo za poslovanje dovoljenje Banke Slovenije (34. člen ZHO). Osebni prejemki iz naslova delovanja posameznikov v humanitarnih organizacijah morajo biti opredeljeni v temeljnem ali posebnem aktu humanitarne organizacije in ne smejo biti višji, kot je to določeno z zakoni in s kolektivno pogodbo za področje zdravstva in socialnega varstva (35. člen ZHO).¹⁹ Humanitarna organizacija vodi finančno poslovanje v skladu z računovodskimi standardi, ki so predpisani za njeno pravnoorganizacijsko obliko (torej največkrat v skladu z računovodskimi standardi za društva), in na način, da so jasno razvidni prihodki po posameznih namenih in odhodki za redno poslovanje, za izvajanje posameznih programov, za storitve in za naložbe (36. člen ZHO). Letna poročila o poslovanju mora redno pošiljati pristojnemu ministru in financerjem (37. člen ZHO). V nadzor zakonitosti, namembnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev humanitarne organizacije je vključeno tudi Računsko sodišče. Nadzor nad porabo dodeljenih sredstev, izvajanjem socialnih programov in naložbami smejo opravljati tudi financerji humanitarne organizacije (38. člen ZHO).

Ker so humanitarne organizacije pretežno društva, se zanje subsidiarno uporablja ZDru-1. Ta med drugim prepoveduje delitev premoženja društva članom,²⁰ močno omejuje opravljanje pridobitne dejavnosti, ureja računovodenje in finančno poročanje društev (24. do 29. člen ZDru-1). Posebej je treba izpostaviti, da je za društva, katerih prihodki oziroma odhodki so v preteklem poslovnem letu presegli 1 milijon EUR, določena obvezna revizija računovodskih izkazov (27. člen ZDru-1).