Pri naložbeni odločitvi bi udeleženci na trgu, ki niso naklonjeni tveganju, upoštevali tveganje, da se lahko dejanski denarni tokovi razlikujejo od pričakovanih denarnih tokov. Teorija portfelja razlikuje med dvema vrstama tveganja:
(a)
nesistematično (razpršljivo) tveganje, ki je tveganje, značilno za določeno sredstvo ali obveznost;
(b)
sistematično (nerazpršljivo) tveganje, ki je tveganje, skupno sredstvu ali obveznosti in drugim elementom razpršenega portfelja.
V skladu s teorijo portfelja bodo na trgu, ki je v ravnovesju, udeleženci na trgu prejeli nadomestilo le za prevzem sistematičnega tveganja, povezanega z denarnimi tokovi. (Na trgih, ki so neučinkoviti ali niso v ravnovesju, so lahko na voljo druge oblike donosa ali nadomestila.)