(1)
Če je v zakonu ali v predpisu, ki temelji na zakonu, določeno, da odloča en organ s poprejšnjim soglasjem drugega organa, se izda odločba potem, ko da drugi organ soglasje. Organ, ki izda odločbo, mora v svoji odločbi navesti akt, s katerim je drugi organ dal ali odrekel soglasje, oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku ni niti dal niti odrekel soglasja.
(2)
Če je v zakonu ali v predpisu, ki temelji na zakonu, določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom, sestavi odločbo organ, za katerega je določeno, da jo izda, in jo pošlje s spisi zadeve drugemu organu; ta lahko da soglasje s potrdilom na sami odločbi ali pa s posebnim aktom. V takem primeru je odločba izdana, ko da drugi organ soglasje, šteje pa se za akt organa, ki jo je izdal.
(3)
Določba prejšnjega odstavka velja tudi takrat, kadar je v zakonu predpisano, da odloča en organ s potrditvijo ali z dovoljenjem drugega organa.
(4)
Če je z zakonom ali s kakšnim drugim predpisom določeno, da mora pristojni organ pred izdajo odločbe zahtevati mnenje drugega organa, sme izdati odločbo šele potem, ko dobi mnenje.
(5)
Organ, čigar soglasje ali mnenje je potrebno za odločbo, mora dati soglasje oziroma mnenje v enem mesecu od dneva, ko je bilo od njega to zahtevano, če ni s posebnimi predpisi določen drugačen rok. Če ta organ v tem roku ne sporoči organu, za katerega je določeno, da izda odločbo, niti da daje niti da odreka soglasje, se šteje, da je soglasje dal; če pa ne da nobenega mnenja, lahko izda pristojni organ odločbo tudi brez mnenja, razen, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.