TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Nobenega dvoma torej ni, kakšna je (sama) vsebina določila 20.2 točke Najemne pogodbe, sklenjene dne 5. 2. 1997. To pritožbeno sodišče poudarja ponovno. Tudi ni dvoma, da sta pravdni stranki svoje obligacijsko razmerje lahko uredili na ta način in da takšno določilo (načeloma) veže obe pravdni stranki v smislu pacta sunt servanda. Kljub temu pa je potrebno zavrniti pravno varstvo v primeru, ko ena od pogodbenih strank zlorabi upravičenje, ki ji ga takšno pogodbeno določilo daje oziroma ko to upravičenje ne izvršuje v skladu s temeljnimi načeli OZ in njegovim namenom. In to je v obravnavanem primeru najemodajalka (tj. tožeča stranka) storila prek pogajanj oziroma obljub toženkini podnajemnici, da bo ta kot najemnica prevzela sporne prostore.

Tožeča stranka je svoje upravičenje namreč „materializirala“ tako, da se je s podnajemnico tožene stranke (ki je zasedala sporni poslovni prostor) pogajala za sklenitev najemne pogodbe in s tem dosegla, da se je podnajemnica upirala izselitvi iz poslovnega prostora, uporabnino pa toženi stranki zaračunala z očitkom, da je njena dolžnost, da (ne glede na pogajanja) izseli podnajemnico.

Izselitev (podnajemnika) ni zgolj najemnikova dolžnost. Je tudi pravica (to je v obravnavanem primeru še posebej izrazito). In če najemodajalka uresničitev te pravice otežuje ali celo preprečuje (s tem, da najemnikovemu podnajemniku obljublja, da bo z njim nadaljevala razmerje kot z najemnikom), toženki ne more naprtiti bremena plačila uporabnine (kot to določa 20.2 točka najemne pogodbe) oziroma posledic, ki so nastale s tem, ko se je C. d. o. o. odločila vztrajati z zasedbo tožničinega poslovnega prostora.