8. člen
(ocenjevanje ravni oziroma stopnje tveganja)
Ocenjevanje tveganja je kombinacija naslednjih elementov:
1.
Resnosti (možne poškodbe ali bolezni, ki lahko nastanejo zaradi obravnavane nevarnosti) in
2.
Verjetnosti nastanka poškodbe, ki je odvisna od:
–
pogostosti in trajanja izpostavljenosti oseb nevarnostim,
–
verjetnosti nastanka nevarnega dogodka,
–
tehničnih in drugih možnostih izognitve poškodbi ali njene omejitve.
Resnost se oceni z upoštevanjem:
a)
kaj ali koga naj se zavaruje – zaščiti (delavce, delovno opremo, delovno okolje),
b)
resnost poškodb ali zdravstvenih okvar (majhna, težja, smrt),
c)
obseg poškodbe glede na število udeležencev (en delavec, več delavcev).
Verjetnost nastanka poškodbe se presoja glede na:
a)
pogostost in trajanje izpostavljenosti (potreba za dostop v nevarno območje – vzdrževanje ali odprava napak, vrsta dostopa – ročno podajanje materialov, čas zadrževanja v nevarnem območju, število delavcev, za katere je dostop potreben, pogostost dostopa),
b)
verjetnost nastanka nevarnega dogodka (zanesljivost in drugi statistični podatki, nezgode v preteklosti, poškodbe in zdravstvene okvare v preteklosti, primerjava tveganja z drugimi delovnimi mesti),
c)
tehnične in druge možnosti za izognitev in omejitev poškodbe:
–
z delovno opremo oziroma s strojem upravlja: usposobljena oseba, neusposobljena oseba, ni operaterja,
–
hitrost nastanka nevarnega dogodka: nenadoma, postopoma, počasi,
–
poznavanje nevarnosti: na osnovi splošne informacije, na osnovi neposrednega opazovanja, na osnovi opozorilnih znakov in opozorilnih naprav,
–
sposobnost oseb za izogibanje ali omejevanje poškodbe: refleks, spretnost, možnost umika.