TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 1.023,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Z ugotovitvijo neobstoja razlikovalnega učinka bi sodišče ugotovilo absolutni razlog za zavrnitev znamke. Tega pa ni mogoče ugotavljati izven postopka za ugotovitev ničnosti znamke, ki se začne na podlagi posebne tožbe po 114. členu ZIL-1. Ugotovitve ničnosti znamke ni mogoče izreči v postopku presoje kršitve pravice iz znamke in ob presoji ugovorov, ki jih zaradi obrambe pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke poda domnevni kršitelj pravic. Postopek za ugotovitev ničnosti znamke je namreč poseben postopek, takega postopka pa tožena stranka ni sprožila.
47. člen ZIL-1 je treba obravnavati tudi v povezavi z 48. členom ZIL-1, ki omejuje pravice imetnika znamke. Navedena določba našteva primere, v katerih imetnik znamke tretjim v gospodarskem prometu ne more prepovedati, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo imena, naslove, označbe, znake ali znamke.