(1)
Pri obravnavanju zahteve ali obvestila mandatno-imunitetna komisija presodi, ali je priznanje imunitete nujno potrebno za opravljanje funkcije državnega svetnika. Praviloma se šteje, da je priznanje imunitete lahko nujno potrebno za opravljanje funkcije državnega svetnika v primeru, ko namerava pristojni državni organ državnega svetnika pripreti ali ko ga je že priprl, ne pa tudi v primeru, ko namerava proti njemu začeti kazenski postopek ali ko ga je že začel.
(2)
Mandatno-imunitetna komisija lahko samo izjemoma in iz posebej utemeljenih razlogov državnemu svetu predlaga, da naknadno prizna imuniteto tudi državnemu svetniku, ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let, oziroma državnemu svetniku, proti kateremu je bil začet kazenski postopek, ker se ni skliceval na imuniteto. Pri tem upošteva razloge, s katerimi predsednik državnega sveta, interesna skupina ali državni svetnik iz drugega odstavka prejšnjega člena utemeljuje zahtevo za naknadno odločanje državnega sveta o priznanju imunitete.
(3)
Pri obravnavanju zahteve ali obvestila mandatno-imunitetna komisija ne vrednoti dokazov in ne presoja, ali je podan dejanski stan državnemu svetniku očitanega kaznivega dejanja in ali je državni svetnik kazensko odgovoren.