Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE)

Sistemski operater mora na podlagi metodologije iz petega odstavka tega člena v devetih mesecih po sprejetju Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta v skladu s 3. členom Uredbe 2018/1999/EU (v nadaljnjem besedilu: NEPN) izdelati razvojni načrt prenosnega sistema in zanj pridobiti soglasje agencije. Razvojni načrt mora biti narejen za najmanj deset let in okvirno za dvajset let ter mora biti usklajen z NEPN. V primeru spremembe NEPN mora sistemski operater v devetih mesecih preizkusiti skladnost razvojnega načrta z NEPN in ga po potrebi po postopku iz tega člena spremeniti ali dopolniti.

Operater iz prejšnjega odstavka mora ne glede na sprejetje NEPN razvojni načrt prenosnega sistema sprejeti vsaki dve leti od sprejetja prejšnjega razvojnega načrta prenosnega sistema.

Agencija mora dati soglasje k razvojnemu načrtu prenosnega sistema in lahko pred odločitvijo o izdaji soglasja zahteva njegove spremembe. O soglasju k razvojnemu načrtu mora agencija odločiti v roku treh mesecev od prejema vloge.

Razvojni načrt prenosnega sistema mora opredeliti glavno infrastrukturo za prenos električne energije, ki jo je treba v naslednjih desetih letih zgraditi ali posodobiti za zanesljivo oskrbo z električno energijo, varno delovanje omrežij in prilagajanje nadaljnjemu razvoju na področju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, ob uvajanju inteligentnih omrežnih storitev in zagotavljanju skladiščnih objektov. Pri tem mora izhajati iz napovedi prevzema energije in moči ter iz napovedi pokrivanja prevzete električne energije in moči. Razvojni načrt prenosnega sistema mora vsebovati oceno možnosti za povečanje energetske učinkovitosti električne infrastrukture z uravnavanjem obremenitev in interoperabilnostjo, povezanostjo z obrati za proizvodnjo in shranjevanje energije, vključno z mikroproizvodnjo, ter opredeliti časovno dinamiko in finančno ovrednotenje načrtovanih investicij in dejanskih ukrepov za stroškovno učinkovite izboljšave v omrežni infrastrukturi. Pri tem imajo prednost ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti obstoječe električne infrastrukture z uravnavanjem obremenitev, prilagajanjem odjema in nakupom sistemskih storitev vedno, ko lahko zmanjšajo potrebo po novih investicijah v razširitve omrežja oziroma ko predstavljajo stroškovno bolj ali enako učinkovito alternativo širitvi sistema. Razvojni načrt prenosnega sistema mora vsebovati tudi oceno zadostnosti proizvodnih zmogljivosti in razmere glede zagotovljenosti drugih možnosti za gradnjo novih zmogljivosti, kot so rešitve za prilagajanje odjema in shranjevanje energije.

Agencija s splošnim aktom po pridobitvi soglasja ministra predpiše metodologijo za izdelavo razvojnih načrtov, ki jih izdelajo elektrooperaterji skladno s tem in 76. členom tega zakona.