(1)
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo invalidski upokojenci, ki jim je, odkar so postali invalidi, za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega ali pri katerih nastane takšna potreba po uveljavitvi pravice do invalidske pokojnine.
(2)
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi starostni upokojenci in vojaški zavarovanci, ki imajo po zakonu, s katerim se ureja vojaška služba, pravico do mesečnega denarnega nadomestila zaradi prenehanja aktivne vojaške službe po službeni potrebi, ki jim je zaradi trajne zdravstvene nezmožnosti za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega.
(3)
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi otroci vojaških zavarovancev oziroma starostnih in invalidskih upokojencev z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki se ne morejo s šolanjem ali poklicno rehabilitacijo usposobiti za življenje in delo in sta jim za osnovne življenjske potrebe neobhodni stalna pomoč in postrežba drugega.
(4)
Skupščina skupnosti vojaških zavarovancev lahko uvede dodatek za pomoč in postrežbo tudi za družinske upokojence.
(5)
Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pripada le, če se takšna pravica ne uživa po predpisih o vojaških invalidih.