TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 300,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24).

Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih.

Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi, kar navaja pritožnik.

Neuspešne so pritožbene navedbe, da se podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čimer je storilec izrazil strinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta, šteje za samoobtožbo, zaradi česar bi moral prekrškovni organ (policist) storilca pred podpisom tega zapisnika poučiti o tem, da ni dolžan "izpovedati" zoper samega sebe ali priznati krivde. Odsotnost pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo (tako četrta alineja 29. člena Ustave) ne predstavlja nedopustne neuporabe danega instituta za zbiranje dokazov o kršitvi koncentracije alkohola v izdihanem zraku, kakor smiselno zatrjuje pritožba.