V zakonu o matičnih knjigah (Uradni list SRS, št. 16/74, 28/81 in 38/86) se za 19. členom doda novo IV.a poglavje, ki se glasi:
Vpis smrti oseb, ki so življenje izgubile neposredno po koncu II. svetovne vojne in tudi posamezni primeri smrti teh oseb, ki so življenje izgubile med njo, in niso bile vpisane v matično knjigo umrlih, se opravi na podlagi določb tega poglavja.
Predlog za uvedbo postopka se vloži pri upravni enoti na katere območju se nahaja kraj, kjer je imela umrla oseba zadnje stalno prebivališče, če tega ni mogoče ugotoviti pa pri upravni enoti v kateri je kraj rojstva umrle osebe.
Predlog za uvedbo postopka lahko vložijo sorodniki umrle osebe v ravni in stranski črti brez omejitev, svojci po svaštvu in državni tožilec.
Predlagatelj postopka iz drugega odstavka tega člena mora predlogu predložiti dokaz, s katerim verjetno izkaže, da je oseba, katere vpis smrti zahteva v matično knjigo, umrla. Kot dokaz iz prejšnjega odstavka se šteje izjava stranke, pisna izjava priče, ustna izjava priče, podana na zapisnik ter listine ali druga dokazna sredstva.
Če točnega datuma in kraja smrti ni mogoče ugotoviti, se lahko kot datum smrti vpiše samo mesec ali leto smrti, ne vpiše pa se kraj smrti.
Vpis smrti v matično knjigo umrlih se izvrši na podlagi odločbe, ki jo izda upravna enota.
Smrt se vpiše v matično knjigo umrlih matičnega območja, na katerem je kraj, kjer je imela umrla oseba zadnje stalno prebivališče ali kjer je bila rojena.
Predlog za uvedbo postopka in izdana odločba sta prosti plačila upravne takse.
Če se ugotovi, da je oseba, katere smrt je bila vpisana v matično knjigo umrlih na podlagi določb tega poglavja, živa, se izdana odločba razglasi za nično.”