Nalaganje dokumenta...
Zakon o državnem tožilstvu (ZDT)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 63-2169/1994, stran 3567 DATUM OBJAVE: 13.10.1994
RS 63-2169/1994
2169. Zakon o državnem tožilstvu
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o državnem tožilstvu
o razglasitvi zakona o državnem tožilstvu
Razglašam zakon o državnem tožilstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. septembra 1994.
Št. 012-01/94-124
Ljubljana, dne 6. oktobra 1994.
Predsednik Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O DRŽAVNEM TOŽILSTVU
Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
Pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom, izvajajo državni tožilci.
Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona.
2. člen
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja tožilca v kazenskem postopku, kolikor zakon ne določa drugače.
Državni tožilec vlaga predloge za pregon in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.
Državni tožilec vlaga procesne akte v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.
3. člen
Funkcija državnega tožilca je trajna.
Državni tožilec je glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon ne določa drugače.
4. člen
Državni tožilec opravlja svojo funkcijo pri državnem tožilstvu, za katero je imenovan, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
5. člen
Organizacijo in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.
Državna tožilstva so samostojni državni organi; njihov položaj in medsebojna razmerja ureja ta zakon.
Sredstva in druge pogoje za delo državnih tožilstev zagotavlja Republika Slovenija.
6. člen
Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku.
Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če teče postopek pred sodiščem ali drugim državnim organom v tem jeziku ali če stranka, ki živi na tem območju, v občevanju z državnim tožilstvom uporablja ta jezik.
7. člen
Predpise za notranje poslovanje državnih tožilstev izda generalni državni tožilec v soglasju z ministrom za pravosodje.
Nadzor nad upravnim poslovanjem državnih tožilstev izvajata generalni državni tožilec in ministrstvo za pravosodje.
Drugo poglavje
SPLOŠNA PRISTOJNOST IN POOBLASTILA
8. člen
Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca po zakonu o kazenskem postopku, sodelovati na narokih in sejah ter ukreniti, kar je potrebno, da se odkrijejo kazniva dejanja in njihovi storilci.
V izvrševanju funkcije pregona storilcev kaznivih dejanj in drugih ravnanj, ki so kazniva, državni tožilec sodeluje z organi odkrivanja, jih usmerja in ukrepa, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem dejanj oziroma storilcev, v okviru pristojnosti državnega tožilca v predhodnem postopku, ki jih določa zakon o kazenskem postopku.
9. člen
V civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih državno tožilstvo vlaga procesne akte in druga pravna sredstva, za katera je pooblaščeno z zakonom.
10. člen
Generalni državni tožilec Republike Slovenije lahko za obravnavo več zahtevnih kaznivih dejanj ali iz drugih zelo tehtnih razlogov določi enega ali skupino državnih tožilcev.
V primeru iz prejšnjega odstavka lahko generalni državni tožilec premesti državnega tožilca na delo v drugo državno tožilstvo v skladu z določbami tega zakona.
11. člen
Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga, da uporabi zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, pravno sredstvo, lahko zahteva, naj se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.
Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.
Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.
Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v tridesetih dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva.
12. člen
Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti dajejo medsebojno pravno pomoč.
Državno tožilstvo ima pravico zahtevati od državnih organov ter organov lokalne in druge samouprave in organizacij z javnimi pooblastili, naj mu pošljejo listine, spise, predmete ali obvestila, ki jih potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti.
Državno tožilstvo ima pri izvajanju svojih pristojnosti pravico zahtevati podatke iz drugega odstavka tega člena tudi od drugih pravnih oseb in posameznikov, za katere meni, da z njimi razpolagajo.
13. člen
Pred sodišči s položajem okrajnih in okrožnih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj položaj okrožnega državnega tožilca.
Pred sodišči s položajem višjih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj položaj višjega državnega tožilca.
Državne tožilce iz prejšnjih odstavkov lahko nadomeščajo pomočniki državnega tožilca na delu v okrožnem oziroma višjem državnem tožilstvu v okviru pooblastil, ki jim jih določi državni tožilec.
Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.
Kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo za pomočnike državnih tožilcev določbe tega zakona, ki veljajo za državne tožilce.
Tretje poglavje
DRŽAVNI TOŽILCI
1. oddelek: Pogoji za imenovanje državnih tožilcev in postopek imenovanja
14. člen
V državnem tožilstvu opravlja funkcijo državnega tožilca eden ali več državnih tožilcev.
Število mest državnih tožilcev pri posameznih državnih tožilstvih določi na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije minister za pravosodje v soglasju z Vlado Republike Slovenije.
V aktu o določitvi mest se posebej določi število mest pomočnikov državnega tožilca.
15. člen
Za okrožnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika ali je najmanj pet let opravljala funkcijo pomočnika državnega tožilca.
Za višjega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.
Za vrhovnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo višjega državnega tožilca ali najmanj deset let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.
Za pomočnika državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrajnega sodnika.
16. člen
Za višjega ali vrhovnega državnega tožilca je lahko ne glede na določbe prejšnjega člena imenovana tudi oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev oziroma imenovanje na položaj višjega ali vrhovnega sodnika.
17. člen
Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka imenuje generalnega državnega tožilca Republike Slovenije državni zbor na predlog vlade, in sicer za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.
Akt o imenovanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
18. člen
Minister za pravosodje poda predlog iz prvega odstavka prejšnjega člena potem, ko prejme mnenje personalne komisije državnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: personalna komisija).
19. člen
Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo za pravosodje na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije, prosto mesto le-tega pa po uradni dolžnosti. Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za prijave ne more biti krajši kot petnajst dni.
Razpisni postopek vodi ministrstvo za pravosodje.
V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja določba 15. člena zakona o sodniški službi.
20. člen
Ko prejme razpisno gradivo od ministrstva za pravosodje, personalna komisija povabi na razgovor prijavljene kandidate, ki prvič kandidirajo na prosto mesto državnega tožilca. Vodjo državnega tožilstva, v katerem je prosto mesto državnega tožilca, pa pozove, da se izjasni o kandidatih za to mesto.
Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu, in na podlagi neposrednega vtisa, ki so ga kandidati napravili na razgovoru, oblikuje razpisna komisija mnenje glede predlogov za imenovanje. V mnenju razvrsti personalna komisija kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.
Mnenje iz prejšnjega odstavka pošlje personalna komisija ministru za pravosodje v tridesetih dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo.
Če je v mnenju personalne komisije za zasedbo prostega mesta državnega tožilca najvišje uvrščen kandidat, ki je že imenovan za državnega tožilca in se je prijavil na razpis zaradi napredovanja, je minister za pravosodje tega kandidata dolžan predlagati v imenovanje, kolikor zakon ne določa drugače.
Če minister za pravosodje ne sprejme mnenja personalne komisije, mora v roku desetih dni zahtevati, da personalna komisija ponovno prouči svoje mnenje v roku petnajstih dni; če je bilo novo mnenje sprejeto z večino dveh tretjin vseh članov komisije, je tako mnenje za ministrstvo obvezno.
21. člen
Personalno komisijo sestavlja sedem članov. Generalni državni tožilec Republike Slovenije in njegov namestnik sta člana komisije po položaju. Enega člana komisije imenuje minister za pravosodje izmed vodij višjih ali okrožnih državnih tožilstev. Štiri člane komisije izvolijo izmed državnih tožilcev, ki nimajo vodstvenih položajev, državni tožilci po postopku, ki ga določa zakon za volitve članov personalnih svetov sodišč, od tega dva člana izmed okrožnih državnih tožilcev in dva člana izmed višjih državnih tožilcev.
Volitve članov personalne komisije razpiše generalni državni tožilec.
Mandat imenovanega ter izvoljenih članov personalne komisije traja pet let in po poteku mandata ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.
Delo personalne komisije vodi generalni državni tožilec Republike Slovenije, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik.
Personalna komisija oblikuje mnenja z večino glasov vseh članov.
22. člen
Državni tožilec nastopi funkcijo z dnem, ko pred predsednikom vlade, generalni državni tožilec pa pred predsednikom državnega zbora izreče naslednjo prisego: "Prisegam, da bom varoval-a pravni red Republike Slovenije in svoje delo opravljal-a vestno, po ustavi in zakonih."
Po pooblastilu predsednika vlade lahko izrečejo državni tožilci prisego pred ministrom za pravosodje.
2. oddelek: Napredovanje državnih tožilcev
23. člen
Z imenovanjem na funkcijo pridobi državni tožilec pravico do napredovanja.
Napredovanje zajema napredovanje v plačilnih razredih, napredovanje na višje mesto in napredovanje na položaj svetnika.
Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona o sodniški službi.
Za izdelavo ocene dela za državnega tožilca je pristojna personalna komisija.
O napredovanju v plačilnih razredih in na položaj svetnika odloča personalna komisija, o napredovanju na višje mesto pa organ, ki je pristojen za imenovanje državnega tožilca v skladu z določbami tega zakona.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka in četrtega odstavka 20. člena tega zakona odloči o imenovanju oziroma napredovanju na mesto vodje višjega ali okrožnega državnega tožilstva Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje in po poprejšnjem mnenju personalne komisije in generalnega tožilca Republike Slovenije, kolikor ta zakon ne določa drugače.
3. oddelek: Dolžnosti državnega tožilca in nezdružljivost funkcije državnega tožilca
24. člen
Državni tožilec mora pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje ugled in dostojanstvo svoje službe. Zaradi uveljavljanja svojih pravic ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva.
Državni tožilec je dolžan zase ohraniti vse, kar je zvedel o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih v okviru opravljanja službe, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa.
25. člen
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec in drugi družinski člani, sorodniki in druge osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
26. člen
Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca, sodnika ustavnega sodišča ali predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika oziroma imenovan za ministra, mu funkcija državnega tožilca ter vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz službenega razmerja, mirujejo.
27. člen