Odločba o ugotovitvi, da Zakon o pravdnem postopku ni v neskladju za Ustavo, in odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

5080. Odločba o ugotovitvi, da Zakon o pravdnem postopku ni v neskladju za Ustavo, in odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka:Up-2089/06-31
U-I-106/07    
Datum: 18. 10. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mihaele Žavbi, Kamnik, in Irme Kovačič, Lukovica, ki ju zastopa Alenka Reisner, odvetnica v Domžalah, na seji 18. oktobra 2007

o d l o č i l o:

Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07 in 73/07 – ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-324/05 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06 in 54/06 in OdlUS XV, 46) razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 658/2003 z dne 12. 1. 2005 o zavrženju revizije. Razveljavljeni sklep je temeljil na stališču, da ima v primerih, ko stranka z isto tožbo uveljavlja več zahtevkov, navedba zgolj ene skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot nenavedba vrednosti spornega predmeta. Ustavno sodišče je zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje z navodilom, naj pri ponovnem odločanju upošteva, da pritožnici glede navedbe vrednosti spornega predmeta nista bili pozvani na dopolnitev tožbe ter da pritožnici zaradi pasivnosti sodišča ne smeta trpeti škodljivih posledic, zato naj skladno z zahtevo iz 22. člena Ustave poskrbi za enako obravnavanje pritožnic.

Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 revizijo ponovno zavrglo na podlagi stališča, da postopka po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je izrazito enostranski, v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati brez posega v enakopraven položaj strank: določba tretjega odstavka 44. člena ZPP, po kateri je vrednost spornega predmeta mogoče ugotavljati najkasneje do začetka glavne obravnave, v tej fazi postopka onemogoča zagotovitev kontradiktornosti, s tem ko revizije nima nobena od strank, pa je zagotovljena njuna enakost.

Zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije sta pritožnici ponovno vložili ustavno pritožbo, v kateri zatrjujeta kršitve 14., 22., 25. in 33. člena Ustave. Vztrajata na stališču, da sta postavili dva zahtevka (po enega zoper vsakega toženca) in da je vrednost posameznega zahtevka jasno razvidna iz tožbenih navedb, zaradi česar bi jo Vrhovno sodišče lahko samo ugotovilo. Ponovno poudarjata dolžnost sodišča, da tožnika pozove na določitev vrednosti spornega predmeta oziroma da se prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Ne strinjata se s stališčem, da bi ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v postopku z revizijo povzročilo neenakopraven položaj strank. Odločitev po njunem mnenju posega tudi v lastninsko pravico drugih lastnikov v stanovanjsko poslovni stavbi.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-2089/06 z dne 30. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS/94) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotnima strankama v pravdnem postopku Mariji Al-Daghistani in Nabilu Al-Daghistaniju. V odgovoru na navedbe v ustavni pritožbi navajata, da v celoti sprejemata odločitev in obrazložitev Vrhovnega sodišča. Navedbe pritožnic v ustavni pritožbi ocenjujeta za pavšalne in neobrazložene, zato Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožnicama, ki nanj nista odgovorili.

Ker ZPP nima izrecne določbe, kako ravnati, ko v primerih iz 45. člena ZPP postopek po 108. členu ZPP ni bil izveden v fazi predhodnega preizkusa tožbe, se je v postopku odločanja o ustavni pritožbi zastavilo vprašanje, ali je zato ZPP, na razlagi katerega temelji izpodbijani sklep, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je zato s sklepom št. Up-2089/06 in U-I-106/07 z dne 29. 3. 2007 odločilo, da na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS/94 začne postopek presoje skladnosti ZPP z Ustavo. Odločitev o začetku postopka za oceno ustavnosti te določbe je v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS/94 poslalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor ni odgovoril.

7. V premoženjskih sporih je revizija praviloma dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta je obvezna sestavina tožbe,(1) zato mora nanjo sodnik paziti ob predhodnem preizkusu tožbe. Če ugotovi, da vrednost spornega predmeta ni navedena ali da je navedena nepopolno (npr. v taksnih ali odvetniških točkah) ali v primeru sosporništva ali objektivne kumulacije nedenarnih zahtevkov z različno podlago nediferencirano (ali drugače neustrezno), pa sta stvarna pristojnost ali pravica do revizije odvisni od vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati po določbah 108. člena ZPP. Tožbo mora vrniti v popravo tudi, ko je od vrednosti spornega predmeta odvisna zgolj pravica do revizije.(2) Člen 45 ZPP namreč določa: "Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka pa v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, ravna sodišče po določbah 108. člena, ki veljajo za nepopolne vloge." Posledic za primer, če sodišče to svojo dolžnost opusti, ZPP ne določa.

Če od navedbe vrednosti spornega predmeta nista hkrati odvisni tudi stvarna pristojnost in vrsta postopka, nenavedba ali neustrezna navedba vrednosti spornega predmeta ne preprečuje meritorne presoje, temveč zgolj preizkus dovoljenosti revizije. Zato se lahko zgodi, da sodišče prve stopnje to vprašanje pri predhodnem preizkusu tožbe prezre in postane pomembno šele v postopku z revizijo, tj. po pravnomočnosti sodbe. Vprašanje, ali je v takšnih primerih ustavnoskladno ravnanje Vrhovnega sodišča, ki revizijo zavrže, čeprav tudi sodišče ni izpolnilo svoje dolžnosti in stranke pozvalo na dopolnitev tožbe, je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. Up-324/05. Izhajalo je s stališča, po katerem dejstvo, da je sodišče opustilo dolžnost iz 45. člena ZPP, ne sme biti v škodo tožeče stranke. Ta bi bila namreč z zavrženjem revizije obravnavana neenako v razmerju do tistih tožnikov, ki jih je sodišče v enakih primerih pozvalo na dopolnitev tožbe. Ustavno sodišče je zato sklep o zavrženju revizije razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.