13. člen
(določitev izhodiščnih točk)
(1)
Izhodiščna točka za obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja je točka, ko koncentracija onesnaževal doseže 75 odstotkov vrednosti standarda kakovosti ali vrednosti praga za posamezen parameter.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je izhodiščna točka za obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja lahko višja ali nižja od 75 odstotkov vrednosti parametrov za standarde kakovosti oziroma vrednosti praga, če:
a)
se zahteva nižja izhodiščna točka, da se z ukrepi za obračanje trenda onesnaženja prepreči vsako okoljsko pomembno poslabšanje kakovosti podzemne vode na cenovno najučinkovitejši način ali da se ublaži, kolikor je to mogoče,
b)
je upravičena druga izhodiščna točka, ko meja zaznavnosti ne dopušča, da se določi obrat trenda onesnaženja v višini 75 odstotkov vrednosti parametra, ali
c)
sta stopnja povečanja in obrat trenda onesnaženja taka, da bi višja izhodiščna točka za ukrepe za obrat trenda onesnaženja še vedno lahko zagotovila ukrepe, ki bi preprečili ali ublažili, kolikor je to mogoče, vsako okoljsko pomembno poslabšanje kakovosti podzemne vode na cenovno najučinkovitejši način. Taka višja izhodiščna točka ne sme povzročiti zamud pri doseganju ciljev za podzemne vode iz 3. člena te uredbe.