Dodatne storitve, ki niso predmet standardnih storitev, se lahko zaračunavajo samo na podlagi izkazanih in dokumentiranih dodatnih stroškov, ki nastajajo v zvezi z opravljanjem teh storitev in le, če se uporabnik zanje odloči prostovoljno.
Dodatne storitve so lahko zlasti:
-
prinašanje hrane v sobo uporabniku, ki ne potrebuje oskrbe II ali III,
-
opravljanje storitev čiščenja bivalnih prostorov večkrat na teden, kot je določeno s standardi in normativi,
-
pomoč pri osebni higieni v večjem obsegu, kot je določena s standardi in normativi,
-
spremstvo k zdravniku, po nakupih,
-
storitve frizerja, pedikerja in
-
podobno.
Cene dodatnih storitev določi organ upravljanja. Cenik mora biti pri izvajalcu izobešen na vidnem mestu.
O opravljenih dodatnih storitvah za posamezne uporabnike je dolžan izvajalec voditi posebno evidenco in jih na računu, ki ga izstavi uporabniku, prikazati ločeno od storitev oskrbe.
Če ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izvajalec storitve kot dodatne storitve zaračuna storitve, ki so po vsebini del standardnih storitev, je izvajalec dolžan takšno storitev takoj črtati s cenika in uporabniku povrniti neupravičeno zaračunane storitve.