16. člen
(plačilo zdravstvenih storitev in zavarovanj)
(1)
Zaposlenemu se na podlagi predloženih dokazil o stroških povrnejo stroški za plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike:
1.
med dejanskimi stroški in stroški, ki se obračunajo pristojnemu nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, če gre za koriščenje potrebnih zdravstvenih storitev v državah članicah Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora,
2.
med dejanskimi stroški in stroški, ki se obračunajo pristojnemu nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, če gre za koriščenje nujnih zdravstvenih storitev v državah, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjeno meddržavno pogodbo, in
3.
med dejanskimi stroški in priznanimi stroški, ki jih največ do višine (ustreznega deleža) povprečne cene takšnih zdravstvenih storitev v Sloveniji obračuna pristojni nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, kadar gre za koriščenje zdravstvenih storitev v državah, ki niso zajete v 1. in 2. točki tega odstavka.
(2)
Zaposlenemu se lahko po predhodnem dogovoru z osebo, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali drugo pooblaščeno osebo povrne plačilo premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini v obsegu kritja v višini osnovne zavarovalne vsote, razen v primerih, ko je zaradi pridobitve poslovnega vizuma potrebna določena vrednost minimalnega zavarovalnega kritja in v primerih, ko je zaposleni napoten na službeno pot na nevarna območja in območja, kjer so nujne zdravstvene storitve bistveno dražje kot pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji ter bi razliko plačal delodajalec.
(3)
Delodajalec lahko zaposlenega, ki je napoten na službeno potovanje v tujino na nevarna območja, kot so vojna območja in območja z visoko stopnjo nevarnosti za teroristične napade, nezgodno zavaruje za primer nesreče pri delu, katere posledica je smrt, trajna izguba splošne delovne zmožnosti ali začasna izguba delovne zmožnosti.