23. člen
Enako obravnavanje
1. Ne glede na to, ali so rezidenti ene izmed držav pogodbenic ali ne, državljani države pogodbenice zato niso obdavčeni v drugi državi pogodbenici oziroma nimajo nobene obveznosti, ki bi bila drugačna ali hujša od davka ali obveznosti, kakršne imajo ali bi jih lahko imeli v enakih razmerah državljani te druge države.
2. Stalna poslovna enota, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ne more biti neugodneje obdavčena v tej drugi državi, kot je obdavčeno podjetje te države, ki opravlja enako dejavnost.
Po tej določbi država pogodbenica ni dolžna, da pri obdavčevanju dovoljuje rezidentom druge države pogodbenice kakšne osebne oprostitve, olajšave in odbitke zaradi osebnega statusa ali družinskih obveznosti, ki jih dovoljuje svojim rezidentom.
3. Razen v primerih, kadar se uporabljajo določbe 9. člena, četrtega odstavka 11. člena ozirom četrtega odstavka 12. člena, se obresti, avtorski honorarji in drugi prejemki, ki jih izplačuje podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, odbijejo pri ugotavljanju obdavčljivih dobičkov takega podjetja, enako kot da so izplačana rezidentu prve navedene države.
Da bi ugotovili obdavčljivo premoženje takega podjetja, se zato odbijejo tudi vsi dolgovi podjetja države pogodbenice do rezidenta druge države pogodbenice, kot da so bili s pogodbo določeni za rezidenta prve navedene države.
4. Podjetja države pogodbenice, katerih premoženje ima v celoti ali deloma v posesti oziroma pod kontrolo posredno ali neposredno eden ali več rezidentov druge države pogodbenice, v prvi navedeni državi pogodbenici, zato niso zavezana davku ali nimajo obveznosti, ki bi bila drugačna ali hujša od davka, ali obveznosti, ki veljajo ali bi lahko veljale za druga podobna podjetja prve navedene države.
5. Izraz »davek oziroma obdavčevanje« pomeni v tem členu davke vsake narave ali vrste.