8. člen
(vrste dodatkov za delo v tujini)
(1)
Javnemu uslužbencu pripadajo med delom v tujini ne glede na določila drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, naslednji dodatki:
-
dodatek za oddaljenost,
-
dodatek za zahtevnost dela v tujini,
-
dodatek za opravljanje dodatnih nalog,
-
dodatek za nevarnost,
-
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini,
-
dodatek za delovno dobo,
-
dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat,
-
položajni dodatek,
-
dodatek za pripravljenost in premestljivost.
(2)
Do dodatkov iz tega člena niso upravičeni javni uslužbenci na delu v tujini, ki jih prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.
(3)
Dodatki iz tretje, osme in devete alineje prvega odstavka tega člena ne pripadajo učiteljem dopolnilnega pouka slovenščine v tujini (v nadaljnjem besedilu: učitelji na delu v tujini), učiteljem slovenščine in lektorjem na tujih univerzah.
(4)
Dodatki iz druge, tretje, sedme, osme in devete alineje prvega odstavka tega člena ne pripadajo raziskovalcem in zdravnikom specializantom.
(5)
Dodatki iz te uredbe se izplačujejo mesečno, razen če je v tej uredbi določeno drugače.
(6)
Dodatki iz tega člena, določeni v nominalni višini, se usklajujejo v enakem odstotku, kot se usklajujejo vrednosti stopenj nominalnih osnov za delo v tujini iz prejšnjega člena te uredbe.