Uredba o dodeljevanju vlakovnih poti in uporabnini na javni železniški infrastrukturi

Če po opravljenem usklajevanju ni mogoče zadostiti vsem zahtevam za vlakovne poti oziroma ni mogoče zadostiti potrebam po infrastrukturnih zmogljivostih, mora agencija odsek infrastrukture, na katerem se je omejena zmogljivost pojavila, takoj razglasiti za infrastrukturo z omejeno zmogljivostjo. To naredi tudi za odsek ali del infrastrukture, za katero je očitno predvidevati, da bo v obdobju naslednjih desetih let postala infrastruktura z omejeno zmogljivostjo.

Če je odsek ali del infrastrukture razglašen za infrastrukturo z omejeno zmogljivostjo, izvede agencija analizo zmogljivosti, kot je navedena v 15. členu te uredbe, razen če se že izvaja načrt razširitve zmogljivosti, naveden v 16. členu te uredbe.

Če uporabnina za infrastrukturo ne omogoča razširitve zmogljivosti odseka ali dela infrastrukture, ki je razglašen za infrastrukturo z omejeno zmogljivostjo, lahko agencija pri dodeljevanju vlakovne poti poleg dejavnikov iz drugega odstavka 4. člena uporabi kot dodatne dejavnike tudi:

pomembnost prevozne storitve za širšo skupnost glede na drugo storitev, ki bi bila zaradi tega neizvedljiva, ob upoštevanju posledic dodelitve oziroma nedodelitve vlakovne poti;

pomembnost prevozne storitve prevoza blaga glede na izvajanje mednarodnih železniških storitev prevoza blaga.

Če na infrastrukturi z omejenimi zmogljivostmi tudi po izvedenem postopku konstrukcije vlakovnih poti in izvedenem postopku usklajevanja ni mogoče dodeliti vlakovne poti, ker prosilci, ki jo zahtevajo, na podlagi kriterijev in njihovega vrednotenja dosegajo izenačeno pravico do dodelitve, jih mora agencija pozvati, da ponudijo za posamezni progovni odsek čim večjo uporabnino. V tem primeru mora agencija vlakovno pot dodeliti tistemu prosilcu, ki je ponudil najvišjo uporabnino.