(1)
Zavarovana oseba ima pravico do zdraviliškega zdravljenja, če imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavoda odloči, da je le-to utemeljeno.
(2)
Pravica iz prejšnjega odstavka je zagotovljena pri bolezenskih stanjih, ki so določena s pravili, če zdraviliško zdravljenje zagotavlja izpolnitev vsaj še enega od naslednjih pogojev:
1.
bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas;
2.
povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti;
3.
preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas;
4.
zmanjšanje pogostnosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici.