(1)
Vrednotenje dolgoročnih obveznosti (razen obveznosti, ki so zapadle pred dnevom vrednotenja) se izvaja po aktuarskih načelih, ki temeljijo na razumnih pričakovanjih zavarovalcev in obveznostih zavarovatelja. Obveznosti zavarovatelja so izračunane na previdnih predpostavkah, ki vključujejo primerne presežke za morebitna neugodna odstopanja upoštevanih faktorjev.
(2)
Vrednotenje dolgoročnih obveznosti upošteva vse bodoče obveznosti zavarovatelja, določene s splošnimi in posebnimi pogoji za vsako posamezno pogodbo, pri kateri je po ZZavar potrebno oblikovati matematične rezervacije, upoštevajoč premije, ki bodo še plačane.
(3)
Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se vrednost dolgoročnih obveznosti določi v skladu z določili 11. do 19. člena tega sklepa tako, da med drugim upošteva:
(4)
Dolgoročne obveznosti se izkazujejo kot matematične rezervacije, ki jih zavarovalnica razčleni na matematične rezervacije:
(5)
Povzetek glavnih predpostavk in metod, upoštevanih pri določanju matematičnih rezervacij, mora biti priložen aktuarskemu poročilu.
(6)
Izračun matematičnih rezervacij mora biti narejen v skladu s priznanimi aktuarskimi načeli, njihovo zadostnost pa mora potrditi imenovani pooblaščeni aktuar, ki ima dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja.