(1)
Za zagotavljanje varnosti pravobranilcev, javnih uslužbencev, strank in prostorov ter za zagotovitev nemotenega poslovanja državnega pravobranilstva, vzdrževanja reda, varovanja dokumentacije in drugega premoženja, se na podlagi ocene ogroženosti izvajajo naloge varovanja z izvajalci zasebnega varovanja, kot jih določa zakon, ki ureja zasebno varovanje.
(2)
Državno pravobranilstvo na sedežu in na zunanjih oddelkih vzpostavi varnostno arhitekturo z različnimi oblikami varovanja, ki glede na velikost, položaj, oceno ogroženosti in pomen zagotavlja ustrezno stopnjo varnosti za zaposlene, stranke, dokumentacijo, podatke in premoženje.
(3)
Državno pravobranilstvo vzpostavlja varnostno arhitekturo samostojno v okviru obsega odločanja in opravil pravobranilske uprave. Varnostna arhitektura se vzpostavlja načrtno, sorazmerno, trajno in po veljavnih varnostnih standardih poslovanja sodišč.
(4)
Na državno pravobranilstvo ni dovoljen vstop oboroženim osebam, razen pooblaščenim uradnim osebam zavodov za prestajanje kazni zapora, policije, obrambnih sil ter drugih pooblaščenih uradnih oseb državnih organov in lokalnih skupnosti, ko ti na državnem pravobranilstvu opravljajo svoje uradne naloge.