1
Vsaka pogodbenica sprejme potrebne zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi v svojem notranjem pravu kot kaznivo dejanje določi naklepni odvzem človeških organov živemu ali mrtvemu darovalcu:
2
Vsaka država ali Evropska unija lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjavi, da si pridržuje pravico, da v izjemnih primerih in v skladu z ustreznimi jamstvi ali določbami o privolitvi po svojem notranjem pravu ne uporablja točke a prvega odstavka tega člena za odvzem človeških organov živemu darovalcu. Vsak pridržek po tem odstavku mora vsebovati kratko navedbo ustreznega notranjega prava.
3
Izraz "premoženjska korist ali primerljiva ugodnost" za namene točk b in c prvega odstavka ne vključuje nadomestila za izgubo zaslužka in vseh drugih utemeljenih stroškov, nastalih zaradi odvzema ali s tem povezanih zdravniških pregledov, ali nadomestila zaradi škode, ki ni povezana z odvzemom organov.
4
Vsaka pogodbenica prouči možnosti za sprejetje potrebnih zakonodajnih ali drugih ukrepov, s katerimi v svojem notranjem pravu kot kaznivo dejanje določi odvzem človeških organov živemu ali mrtvemu darovalcu, če se ta opravi izven državnega sistema za presaditve ali se pri njem kršijo temeljna načela notranjih zakonov ali pravil o presaditvah. Če pogodbenica določi kazniva dejanja v skladu s to določbo, si za ta kazniva dejanja prizadeva uporabljati tudi 9. do 22. člen.