Besedilo konvencije v francoskem izvirniku in v slovenskem prevodu se glasi:
&fbco;binary entityId="dda53258-bfb4-46a2-bf18-19fc9d6ae024" type="pdf"&fbcc;
Členi 1-27 &fbco;binary entityId="42f4d11e-c570-46c2-b77f-40b9daaee0bf" type="pdf"&fbcc;
Členi 28-56 &fbco;binary entityId="ae575213-2047-4d10-a5df-586933a882c5" type="pdf"&fbcc;
Priloge &fbco;binary entityId="0da45e44-2c40-425c-a90d-e1759903f053" type="pdf"&fbcc;
1. Konferenco Organizacije združenih narodov o cestnem prometu je sklical generalni tajnik Organizacije združenih narodov v skladu z resolucijama 1129 (XLI) in 1203 (XLII), ki ju je Ekonomski in socialni svet sprejel 27. julija 1966 in 26. maja 1967.
Besedili teh dveh resolucij se glasita:
Resolucija 1129 (XLI)
»Ekonomski in socialni svet,
sklicujoč se na svoje resolucije 967 (XXXVI) z dne 25. julija 1963, 1034 (XXXVII) z dne 14. avgusta 1964 in 1082 B (XXXIX) z dne 30. julija 1965 o obravnavanju konvencije o cestnem prometu in protokola o cestni signalizaciji iz leta 1949,
prepričan v skladu z mnenjem, zapisanim v resolucijah 1034 (XXXVII) in 1082 B (XXXIX), o tem, da bi bilo treba konvencijo o cestnem prometu iz leta 1949 in protokol o cestni signalizaciji iz leta 1949 spremeniti in dopolniti, da se olajša cestni promet, in
upoštevajoč poročilo generalnega tajnika, zlasti njegovo 6. točko, vsebino svoje resolucije 1082 B (XXXIX) ter vabilo avstrijske vlade,
1. odloča, naj mednarodna konferenca, ki bo sklicana, reši vprašanje, ali je potrebno obdelati neko listino in z njo nadomestiti konvencijo in protokol izleta 1949 in ali naj bodo posamezne določbe, ki se nanašajo na cestne znake in signale, obvezne ali pa naj veljajo samo kot priporočila;
2. odloča, naj bodo na konferenco povabljene vse države članice Organizacije združenih narodov, specializiranih združenj ter Mednarodne agencije za atomsko energijo, s posvetovalnim glasom pa tudi specializirane ustanove in kot opazovalke zainteresirane mednarodne organizacije in zainteresirane nevladne organizacije, ki imajo v svetu status konsultantov;
3. odloča hkrati, naj bo konferenca sklicana na Dunaju v marcu 1968, naj ne traja več kot 25 delovnih dni, dan začetka pa naj določi generalni tajnik v dogovoru z avstrijsko vlado;
4. predlaga generalnemu tajniku, naj pripravi in predloži v obliki dokumentov konference:
a) osnutek konvencije o cestnem prometu;
b) osnutek konvencije o cestni signalizaciji, ki naj temelji na osnutkih ter dopolnitvah, ki so jih predlagale regionalne komisije;
c) pripombe k osnutkoma teh dveh konvencij, v katerih bodo:
(i) jasno navedene vse bistvene razlike med novimi in prejšnjimi besedili;
(ii) povzete tiste dopolnitve, ki so jih predlagale regionalne ekonomske komisije, ki pa niso bile sprejete v nova besedila;
5. predlaga generalnemu tajniku:
a) naj ob predložitvi osnutkov novih konvencij zaprosi:
(i) vlade držav, ki bodo povabljene na konferenco, da mu najpozneje štiri mesece pred začetkom konference pošljejo dopolnitve, za katere želijo, naj bi prišle v te osnutke;
(ii) specializirane organizacije ter medvladne in nevladne organizacije, ki bodo povabljene na konferenco, naj v omenjenem roku pošljejo predloge v zvezi z dopolnitvami tehničnih določb novih osnutkov konvencij, ki se jim zdijo potrebne;
b) naj dopolnitve in predloge, ki jih bo dobil v skladu z zgoraj omenjeno podtočko a) pod (i) in (ii), razpošlje najmanj dva meseca pred začetkom konference;
c) naj ukrene vse drugo, kar je potrebno za sklic konference, vštevši pripravo in dostavo osnutka poslovnika konference ter druge potrebne listine.«
Resolucija 1203 (XLII)
»Ekonomski in socialni svet,
sklicujoč se na svojo resolucijo 1129 (XLI) z dne 26. julija 1966 o ukrepih za sklic mednarodne konference, ki naj nadomesti konvencijo o cestnem prometu in protokol o cestni signalizaciji, podpisana v Ženevi dne 19. septembra 1949, in
upoštevajoč poročilo generalnega tajnika z dne 16. marca 1962, dopolnjeno z njegovim zaznamkom z dne 3. aprila 1967,
odloča, da se čas sklica konference, ki je omenjen v resoluciji 1129 (XLI), spremeni na tale način:
a) v 3. točki omenjene resolucije črtati besede, ki pridejo za besedama: »na Dunaju«, izvzemši besede: »naj ne traja več kot 25 delovnih dni« in dodati besede: »v dneh od 30. septembra do 1. novembra 1968«;
b) v podtočki 5. a) pod (i) besedi: »štiri mesece« nadomestiti z besedama: »šest mesecev« v podtočki 5. b) pa besedi: »dva meseca« z besedama: »tri mesece«.
2. Roki v zvezi z delom konference, omenjeni v gornji resoluciji, so bili spremenjeni na prošnjo vlade, ki je konferenco organizirala; konferenca o cestnem prometu je trajala od 7. oktobra do 8. novembra 1968.
Delegacije, ki so se udeležile konference, so zastopale vlade naslednjih držav: Avstralije, Avstrije, Alžirije, Argentine, Afganistana, Sovjetske socialistične republike Belorusije, Bolgarije, Brazilije, Vatikana, Madžarske, Venezuele, Gabona, Gane, Grčije, Danske, Dominikanske republike, Izraela, Indije, Indonezije, Irana, Španije, Italije, Kanade, Kenije, Cipra, Kitajske, Kostarike, Kuvajta, Libije, Libanona, Luksemburga, Malezije, Malija, Mehike, Monaka, Nigerije, Nizozemske, Norveške, Združene arabske republike, Peruja, Poljske, Portugalije, Republike Koreje, Romunije, San Marina, Saudove Arabije, Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenih držav Amerike, Zveze sovjetskih socialističnih republik, Sudana, Tajske, Turčije, Sovjetske socialistične republike Ukrajine, Zvezne republike Nemčije, Filipinov, Finske, Francije, Centralnoafriške republike, Češkoslovaške, Čila, Švice, Švedske, Ekvadorja, Jugoslavije in Japonske.
Na konferenci so bili kot opazovalci navzoči predstavniki naslednjih držav:
Bolivije, Gvatemale, Kolumbije, Kube in Nikarague.
Svetovna zdravstvenega organizacija, Mednarodna organizacija dela in Mednarodna agencija za atomsko energijo so bile zastopane na konferenci s posvetovalnim glasom.
Kot opazovalci so bili navzoči na konferenci predstavniki naslednjih organizacij:
A. Medvladne organizacije
Evropska konferenca ministrov za transport
Evropski svet
Komisija evropske skupnosti
Liga evropskih držav
Mednarodni inštitut za unifikacijo zasebnega prava
Organizacija za sodelovanje med železnicami Severni svet
B. Nevladne organizacije
Svetovna turistična in avtomobilska organizacija
Svetovna sindikalna federacija
Evropski komite za zavarovanje
Mednarodno združenje za preprečevanje prometnotransportnih nezgod
Mednarodna cestna federacija
Mednarodna komisija za razsvetljavo
Mednarodna konferenca svobodnih sindikatov
Mednarodna konfederacija krščanskih sindikatov
Mednarodna organizacija za standard
Mednarodna organizacija kazenske policije
Mednarodna trgovinska zbornica
Mednarodna federacija višjih policijskih činov
Mednarodni svet avtomobilskega transporta
Mednarodna zveza železnic
Mednarodna zveza uradnih turističnih organizacij
Mednarodna zveza za javni promet
Liga društev Rdečega križa
Stalni mednarodni urad za proizvodnjo motornih koles
Stalni mednarodni urad predstavnikov avtomobilske industrije.
3. Konferenci sta bila predložena osnutek konvencije o prometu in osnutek konvencije o signalizaciji, ki ju je pripravil generalni tajnik in sta bila podlaga za razpravo.
4. Upoštevajoč odločitve, vsebovane v kratkih poročilih o plenarnih sejah in v kratkih poročilih o sklepih, ki so jih sprejeli glavni komiteji, je konferenca izdelala in razgrnila za podpis konvencijo o cestnem prometu in konvencijo o cestni signalizaciji.
5. Poleg tega je konferenca brez glasovanja na podlagi enodušno izražene želje sprejela resolucijo z naslednjim naslovom: »Priznanje vladi in narodu Republike Avstrije«
»Konferenca Organizacije združenih narodov o cestnem prometu izraža ob koncu svojega dela na Dunaju dne 7. novembra 1968 svojo globoko hvaležnost narodu in vladi Avstrije ter meščanom Dunaja za prisrčno gostoljubje, ki je bilo izkazano vsem delegatom konference.«
Da bi to potrdila, sta spodaj podpisana predstavnika podpisala to sklepno listino.
Sestavljeno na Dunaju, osmega novembra tisoč devetsto oseminšestdesetega leta v enem izvirniku v angleškem, kitajskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku, pri čemer je vsako besedilo enako verodostojno. Izvirno besedilo je deponirano pri generalnem tajniku Organizacije združenih narodov, ki overjene kopije dostavlja vsaki vladi, ki je poslala predstavnike na Konferenco.
Predsednik Konference:
A. Buzzi Quatrini
Izvršni tajnik Konference:
F. D. Masson
1. Dokumenti E/Conf. 56/1 in 1/Add. i in E/Conf. 56/3 in 3/Add. 1.
Države pogodbenice so se v želji, da bi olajšale razvoj mednarodnega cestnega prometa in povečale varnost na cestah, s tem da so sprejele enotna pravila prometa,
zedinile o naslednjem:
I. p o g l a v j e
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Definicije
Pri uporabi določb te konvencije imajo spodaj navedeni izrazi pomen, ki jim ga daje ta člen:
a) izraz »nacionalna zakonodaja« kakšne države pogodbenice pomeni vse zakone ter nacionalne in lokalne predpise, ki so v veljavi na njenem območju;
b) šteje se, da je vozilo »v mednarodnem prometu« na območju neke države:
(i) če pripada fizični ali pravni osebi, ki ima stalno prebivališče zunaj te države;
(ii) če ni registrirano v tej državi;
(iii) če je prišlo vanjo kot začasno uvoženo — pri čemer ima vsaka država pogodbenica pravico odkloniti, da bi bilo neko vozilo zanjo »v mednarodnem prometu«, če ostane na njenem območju več kot leto dni brez daljšega presledka, katerega trajanje lahko sama določi.
Šteje se, da je skupina vozil »v mednarodnem prometu«, če vsaj eno od vozil iz take skupine ustreza tej definiciji;
c) izraz »naselje« označuje urbanizirano območje, katerega vhodi in izhodi so zaznamovani z ustreznimi znaki ali je kako drugače opredeljeno v nacionalni zakonodaji;
d) izraz »cesta« označuje površino vsake ceste ali ulice, ki je odprta za javni promet;
e) izraz »vozišče« označuje del ceste, ki se normalno uporablja za promet vozil. Cesta ima lahko več jasno razmejenih vozišč, in sicer z zemljiškim pasom ali z različnimi nivoji;
f) na voziščih, na katerih je bočni prometni pas ali steza ali sta bočna prometna pasova ali stezi rezervirana za določena vozila, pomeni izraz »rob vozišča« za druge udeležence v prometu rob ostalega dela vozišča;
g) izraz »prometni pas« označuje vse vrste vzdolžnih pasov, zaznamovanih ali ne z vzdolžnimi označbami na vozišču, na katere je lahko razdeljeno vozišče in so dovolj široki za promet ene vrste motornih vozil, izvzemši motorna kolesa;
h) izraz »križišče« označuje vsako križanje, združitev ali razcepitev cest v istem nivoju, pri čemer je mišljena tudi površina, ki nastane s takim križanjem, združitvijo ali razcepitvijo;
i) izraz »prehod ceste čez progo« označuje vsako križanje ceste z železniško ali tramvajsko (cestnoželezniško) progo v istem nivoju;
j) izraz »avtomobilska cesta« označuje cesto, ki je posebej namenjena in zgrajena za promet motornih vozil, katere ne uporabljajo lastniki posesti ob cesti in:
(i) ki je, razen na posameznih mestih ali začasno, sestavljena iz posebnih vozišč za promet iz nasprotnih smeri, ločenih med seboj z zemljiškim pasom, ki ni namenjen za promet, ali izjemoma ločenih kako drugače;
(ii) ki se ne križa v istem nivoju z drugo cesto, z železniško ali tramvajsko (cestnoželezniško) progo ali s potjo za pešce;
(iii) ki je posebej označena za avtomobilsko cesto;
k) šteje se, da je vozilo:
(i) »ustavljeno«, kadar se je nehalo premikati toliko časa, kolikor je potrebno za vstop ali izstop ljudi ali za naložitev ali razložitev stvari;
(ii) »parkirano«, kadar se je nehalo premikati iz kakršnegakoli vzroka, razen zato, da bi se izognilo trčenju s kakšnim drugim udeležencem v prometu ali s kakšno oviro na cesti, ali zato, da bi zadostilo predpisom o urejanju prometa, prekinitev pa ni omejena na čas, ki je potreben za vstop ali izstop ljudi ali pa za naložitev ali razložitev stvari.
Države pogodbenice pa lahko štejejo za »ustavljeno« tudi vozilo, ki se je nehalo premikati v okoliščinah, navedenih pod (ii), če prekinitev ne traja dalj, kot to določa nacionalna zakonodaja, in za »parkirano« tudi vozilo, ki se je nehalo premikati v okoliščinah, navedenih pod (i), če traja prekinitev dalj, kot to določa nacionalna zakonodaja.
l) izraz »kolo« označuje vozilo z najmanj dvema kolesoma, ki ga premika voznik izključno z lastno močjo, zlasti s pedali ali z ročicami;
m) izraz »kolo s pomožnim motorjem« (moped) označuje vozilo na dveh ali treh kolesih, ki ima motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem delovna prostornina ne presega 50 cm3 (3,05 kubičnih col) in ki po svoji konstrukciji ne more razvijati večje hitrosti od 50 km (30 milj) na uro. Države pogodbenice pa lahko štejejo v smislu svoje nacionalne zakonodaje, da niso kolesa s pomožnim motorjem tista vozila, ki glede načina njihove uporabe nimajo značilnosti kolesa, zlasti ne značilnosti, da se dajo premikati s pedali, in ne vozila, pri katerih največja hitrost zaradi njihove konstrukcije, teže ali določenih karakteristik motorja presega določene meje. Ničesar iz te definicije ni mogoče razlagati tako, da bi to oviralo države pogodbenice, da ne bi mogle koles s pomožnim motorjem glede uporabe določb njihove nacionalne zakonodaje o cestnem prometu popolnoma izenačiti s kolesi;
n) izraz »motorno kolo« označuje vozilo na dveh kolesih s stransko prikolico ali brez nje, ki ima motor. Države pogodbenice lahko v svoji nacionalni zakonodaji izenačijo z motornim kolesom vozila na treh kolesih, ki prazna ne tehtajo več kot 400 kg (900 funtov). Izraz »motorno kolo« ne obsega koles s pomožnim motorjem; države pogodbenice pa lahko glede uporabe določbe te konvencije izenačijo kolesa s pomožnim motorjem z motornimi kolesi, če podajo v tem smislu izjavo po 2. točki 54. člena te konvencije;
o) izraz »motorno vozilo« označuje vsako vozilo z motorjem, ki se premika po cesti na lasten pogon, izvzemši kolesa s pomožnim motorjem na območju držav pogodbenic, ki teh niso izenačile z motornimi kolesi, in izvzemši tirna vozila;
p) izraz »avtomobil« označuje tista motorna vozila, ki so normalno namenjena za prevoz ljudi ali stvari po cestah, ali pa za vleko vozil, ki se na cestah uporabljajo za prevoz ljudi ali stvari. Ta izraz obsega tudi trolejbuse, t.j. vozila, vezana na električni vodnik, ki se ne premikajo po tirnicah. Ne obsega pa tistih vozil, kot so na primer kmetijski traktorji, ki se le mimo grede uporabljajo za prevoz ljudi in stvari po cestah ali za vleko vozil, namenjenih za prevoz ljudi ali stvari po cestah;
q) izraz »priklopnik« označuje vozilo, namenjeno, da ga vleče motorno vozilo. Ta pojem obsega tudi polpriklopnike;
r) izraz »polpriklopnik« označuje vsak priklopnik, ki je konstruiran, da ga vleče avtomobil, toda tako, da se ta delno nanj opira in da precejšen del njegove teže in teže njegovega tovora prevzema avtomobil.
s) izraz »lahki priklopnik« označuje vsak priklopnik, pri katerem največja dovoljena teža ne presega 750 kg (1650 funtov).
t) izraz »skupina vozil« označuje med seboj povezana vozila, ki so v cestnem prometu udeležena kot celota.
u) izraz »členasto vozilo« označuje skupek vozil, sestavljeno iz avtomobila in polpriklopnika, ki je s tem avtomobilom spet;
v) izraz »voznik« označuje osebo, ki vozi vozilo, avtomobil ali kakšno drugo vozilo (vštevši kolo), ki na cesti goni posamezno žival ali čredo, ali pa vodi živali, namenjene za vleko, prenos tovora ali jahanje;
w) izraz »največja dovoljena teža« označuje največjo težo naloženega vozila, ki jo je pristojni organ države, v kateri je vozilo registrirano, določil kot dovoljeno;
x) izraz »teža praznega vozila« označuje težo vozila brez posadke, potnikov in tovora, toda s polnim rezervoarjem goriva in normalno opremo;
y) izraz »skupna teža« označuje dejansko težo vozila s tovorom, posadko in potniki na njem;
z) izraza »smer prometa« in »v skladu s smerjo prometa« označujeta desno stran, kadar se po nacionalni zakonodaji voznik srečuje z drugim vozilom tako, da ga pušča s svoje leve strani. V nasprotnem primeru označujeta levo stran;
aa) dolžnost voznika vozila, da »pusti mimo« druga vozila, pomeni, da voznik ne sme nadaljevati vožnje ali premikanja in tega ne ponoviti, če bi s tem prisilil voznike drugih vozil, da bi morali naglo spremeniti smer ali hitrost svojega vozila.
2. člen
Priloge konvencije
Priloge k tej konvenciji:
priloga 1: Odstopanja od obveznosti, da se v mednarodnem prometu sprejemajo avtomobili in priklopniki,
priloga 2: Registrska številka avtomobila in priklopnika v mednarodnem prometu,
priloga 3: Domači znak za razločevanje avtomobilov in priklopnikov v mednarodnem prometu,
priloga 4: Označbe za identifikacijo avtomobilov in priklopnikov v mednarodnem prometu,
priloga 5: Tehnični pogoji za avtomobile in priklopnike,
priloga 6: Nacionalno vozniško dovoljenje,
priloga 7: Mednarodno vozniško dovoljenje,
so sestavni deli te konvencije.
3. člen
Obveznosti držav pogodbenic
1.a) Države pogodbenice ukrenejo, kar je treba, da se bodo za njihovo območje predpisana prometna pravila v bistvu ujemala z določbami II. poglavja te konvencije. Če v ničemer ne nasprotujejo omenjenim določbam:
(i) ni potrebno, da bi ti predpisi prevzemali določbe, ki se uporabljajo v situacijah, kakršnih na območju držav pogodbenic ni;
(ii) lahko ti predpisi vsebujejo določbe, ki jih ni v II. poglavju;
b) Določbe tega odstavka ne zavezujejo držav pogodbenic, da bi morale za vsako kršitev določb II. poglavja, ki so jih sprejele kot svoje prometne predpise, predpisati tudi sankcije.
2.a) Države pogodbenice ukrenejo tudi ustrezno, da bodo predpisi, ki so v veljavi na njihovem območju v zvezi s tehničnimi pogoji, katere morajo izpolnjevati avtomobili in priklopniki, v skladu z določbami priloge 5 k tej konvenciji; če v nikakršnem pogledu ne nasprotujejo načelom varnosti, ki jih narekujejo omenjene določbe, pa lahko ti predpisi vsebujejo določbe, ki jih v omenjeni prilogi ni. Poleg tega ukrenejo, kar je treba, da bodo avtomobili in priklopniki, registrirani na njihovih območjih, v skladu z določbami priloge 5, kadar vozijo v mednarodnem prometu.
b) Določbe te točke ne nalagajo državam pogodbenicam nikakršne obveznosti glede predpisov o tehničnih pogojih, veljavnih na njihovem območju, katerim morajo ustrezati druga motorna vozila, ki se ne štejejo za avtomobile v smislu te konvencije.
3) S pridržkom odstopanj, ki so predvidena v prilogi 1 k tej konvenciji, so države pogodbenice dolžne sprejeti na svojem območju v mednarodnem prometu avtomobile in priklopnike, ki izpolnjujejo pogoje iz III. poglavja te konvencije, njihovi vozniki pa pogoje iz IV. poglavja te konvencije; prav tako so dolžne priznati prometna dovoljenja, izdana po določbah III. poglavja, kot potrdilo, da zadevna vozila izpolnjujejo pogoje iz omenjenega III. poglavja, dokler se ne dokaže nasprotno.
4) Ukrepi, ki so jih storile ali jih bodo storile države pogodbenice, bodisi enostransko, bodisi z dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi, da bi lahko na svojem območju v mednarodnem prometu sprejele male avtomobile in priklopnike, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev iz III. poglavja te konvencije, in da bi na svojem območju poleg primerov iz IV. poglavja priznavale tudi veljavnost vozniških dovoljenj, ki jih je izdala kakšna druga država pogodbenica, so v skladu s predmetom te konvencije.
5) Države pogodbenice so dolžne sprejeti v mednarodnem prometu na svojem območju kolesa in kolesa s pomožnim motorjem, ki izpolnjujejo tehnične pogoje, določene v V. poglavju te konvencije, če ima voznik redno prebivališče na območju kakšne druge države pogodbenice. Nobena država pogodbenica ne more zahtevati, da bi morali imeti vozniki koles in koles s pomožnim motorjem v mednarodnem prometu vozniško dovoljenje. Tiste države pogodbenice, ki po 2. točki 54. člena te konvencije izjavijo, da so zanje kolesa s pomožnim motorjem in motorna kolesa izenačena, pa lahko zahtevajo v mednarodnem prometu od voznika kolesa s pomožnim motorjem vozniško dovoljenje.
6) Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo vsaki državi pogodbenici, ki bo to od njih zahtevala, poslale podatke, potrebne za ugotovitev istovetnosti osebe, na katero je registriran avtomobil ali z avtomobilom speti priklopnik, na njihovem območju, kadar je iz take zahteve razbrati, da je vozilo udeleženo v prometni nezgodi na območju države pogodbenice, ki je podatke zahtevala.
7) Za ukrepe, ki so jih storile ali jih bodo storile države pogodbenice, bodisi enostransko ali pa z dvostranskimi ali večstranskimi pogodbami, da bi s poenostavitvijo carinskih, policijskih, zdravstvenih in drugih formalnosti take narave olajšale mednarodni cestni promet, kot tudi za ukrepe, katerih namen je uskladitev pristojnosti in delovnega časa carinskih organov in carinarnic na istem obmejnem kraju, bo veljalo, da so v skladu s predmetom te konvencije.
8) Določbe 3., 5. in 7. točke tega člena niso ovira, da ne bi mogla vsaka država pogodbenica podrediti sprejemanja avtomobilov, priklopnikov, koles in koles s pomožnim motorjem ter njihovih voznikov in potnikov v mednarodnem prometu na svojem območju, svojim predpisom o komercialnem prevozu potnikov in blaga, predpisom o zavarovanju voznikov pred materialno odgovornostjo, carinskim predpisom in sploh predpisom z drugih področij, ki se ne nanašajo na cestni promet.
4. člen
Signalizacija
Države pogodbenice, ki pristopijo k tej konvenciji, ne pristopijo pa h konvenciji o cestnih prometnih znakih, ki je bila odprta za podpis na Dunaju istega dne kot ta konvencija, se zavezujejo:
a) da bodo vsi prometni znaki, svetlobni prometni znaki in označbe na vozišču na njihovem območju tvorili enoten sistem;
b) da bo število tipov prometnih znakov omejeno in da bodo znaki samo na tistih mestih, kjer bodo koristni;
c) da bodo prometni znaki za nevarnost postavljeni na zadostni oddaljenosti od ovire, tako da jo bodo učinkovito napovedovali voznikom;
d) da bo vzpostavljena prepoved:
(i) da na prometnem znaku, na njegovem nosilcu ali na kakršnikoli napravi, ki je namenjena za urejanje prometa, ne sme biti ničesar, kar ne bi bilo v zvezi z znakom oziroma napravo. Če pa države pogodbenice ali njihovi organi pooblastijo kakšno združenje, katerega dejavnost nima lukrativnega namena, da postavlja znake za obvestila, lahko dovolijo, da je na prometnem znaku ali na njegovem nosilcu emblem takega združenja, če s tem ni zmanjšana razumljivost prometnega znaka;
(ii) postavljanja tabel, plakatov, označb ali naprav, ki bi jih kdo lahko napak razumel kot prometne znake ali druge naprave, namenjene za urejanje prometa, ki bi zmanjševale njihovo vidljivost ali učinkovitost, ki bi slepile udeležence v prometu ali zmanjševale njihovo pozornost na način, nevaren za varnost prometa.
II. p o g l a v j e
PRAVILA, KI VELJAJO V CESTNEM PROMETU
5. člen
Veljavnost prometnih znakov
Udeleženci v prometu se morajo ravnati po prometnih znakih, svetlobnih prometnih znakih in po označbah na vozišču tudi tedaj, kadar je to v nasprotju z drugimi prometnimi pravili.
Pomen svetlobnih prometnih znakov ima večjo moč od pomena prometnih znakov, ki urejajo prednost.
6. člen
Znaki, ki jih pri urejanju prometa dajejo prometniki
1. Prometniki, ki urejajo promet, morajo biti opazni in vidni že od daleč, tako ponoči kot podnevi.
2. Udeleženci v prometu so dolžni takoj ravnati po vsaki odredbi prometnikov, ki urejajo promet.
3. Priporočljivo je določilo v nacionalnih zakonodajah, da se za odredbo, izraženo z znakom prometnika, ki ureja promet, šteje:
a) pokončno dvignjena roka. Ta znak označuje »pozor, ustaviti« za vse udeležence v prometu, razen za voznike, ki se ne morejo več ustaviti zadosti varno; poleg tega ta znak, kadar je dan na križišču ne zavezuje k ustavitvi voznikov, ki so že zapeljati na križišče;
b) vodoravno iztegnjena roka ali roki. Ta znak označuje »ustaviti« za vse udeležence v prometu, ne glede na smer njihove vožnje, prihajajoče iz smeri, ki seka smer, označeno z iztegnjeno roko ali rokama. Ko je dal ta znak, lahko prometnik, ki ureja promet, spusti roko oziroma roki, za voznike, proti katerim je prometnik obrnjen, pomeni ta znak prav tako »ustaviti«;
c) mahanje z rdečo lučjo. Ta znak označuje »ustaviti« za tiste udeležence v prometu, proti katerim je luč obrnjena.
4. Odredbe prometnikov, ki urejajo promet, imajo večjo moč od prometnih znakov, svetlobnih prometnih znakov in označb na vozišču, kot tudi do predpisanih prometnih pravil.
7. člen
Splošna pravila
1) Udeleženci v prometu se morajo izogibati kakršnemukoli ravnanju, s katerim bi povzročali nevarnost ali ovirali promet, spravljali v nevarnost ljudi ali povzročali škodo javnemu ali zasebnemu premoženju.
2) Priporočljivo je, da nacionalne zakonodaje naložijo udeležencem v prometu, da ne smejo ovirati ali ogrožati prometa s tem, da bi metali na cesto ali puščali na cesti predmete ali snovi ali kakšno drugo oviro. Udeleženci v prometu, ki se temu niso mogli izogniti so dolžni ukreniti, kar je treba, da oviro oziroma nevarnost čim prej odstranijo, če pa tega ne morejo takoj storiti, da druge udeležence v prometu nanjo opozorijo.
8. člen
Vozniki
1) Vsako vozilo v premiku in vsaka skupina vozil v premiku mora imeti svojega voznika.
2) Priporočljivo je določilo v nacionalnih zakonodajah, da morajo imeti tovorna, vprežna in jezdna živina, razen v conah, ki so pri vhodu posebej označene, ter živali in črede gonjača.
3) Vsak voznik mora imeti potrebne fizične in psihične lastnosti ter biti telesno in duševno zmožen voziti vozilo.
4) Vsak voznik motornega vozila mora imeti potrebno znanje in spretnost za vožnjo; ta določba pa ni ovira, da se vozniki ne bi smeli učiti vožnje v skladu z nacionalno zakonodajo.
5) Vsak voznik mora imeti svoje vozilo ves čas v oblasti; gonjač pa mora znati goniti živino.
9. člen
Črede
Priporočljivo je določilo v nacionalnih zakonodajah, da morajo biti črede razdeljene na primerno dolge dele in ti deli ločeni drugi od drugih z zadostnim presledkom, ki omogoča neoviran promet, izvzemši odstopanja, dovoljena za olajšanje selitve.
10. člen
Mesto na vozišču
1. Stran, po kateri teče promet, mora biti na vseh cestah posamezne države ista, razen v primeru, ko je cesta namenjena izključno ali v glavnem za tranzit med dvema drugima državama.
2. Živino, ki se premika po vozišču, je treba, kolikor je to mogoče, voditi ob robu vozišča, ki ustreza smeri prometa.
3. Ne da bi odstopal od nasprotnih določb iz 1. točke 7. člena, 6. točke 11. člena in drugih nasprotnih določb te konvencije, je vsak voznik dolžan, kolikor mu razmere dopuščajo, voziti s svojim vozilom ob robu vozišča, ki ustreza smeri prometa. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote pa lahko predpišejo podrobnejša pravila v zvezi z razmestitvijo vozil, ki so namenjena za prevoz blaga, na vozišču.
4. če ima cesta dvoje ali troje vozišč, ne sme noben voznik uporabljati vozišča na nasprotni strani od one, ki ustreza smeri prometa.
5.a) Na vozišču, po katerem teče promet v dveh smereh in ima najmanj štiri prometne pasove, ne sme noben voznik uporabljati pasu, ki je ves na polovici vozišča, nasprotni oni, ki ustreza smeri prometa.
b) Na voziščih, po katerih teče promet v dveh smereh in imajo prometne pasove, ne sme noben voznik uporabljati pasu ob robu, nasprotnem onemu robu, ki ustreza smeri prometa.
11. člen
Prehitevanje in promet v koloni
1. a) Vozila se morajo prehitevati s strani, ki je nasprotna smeri prometa.
b) Vozila pa se morajo prehitevati s strani, ki ustreza smeri prometa, kadar je prehitevani voznik nakazal svoj namen, da bo krenil proti strani, ki je nasprotna smeri prometa in svoje vozilo (ali svojo živino, kadar gre za gonjača) usmeril proti tej strani vozišča, da bi bodisi zavil na to stran in zapeljal na drugo cesto, da bi zapeljal na posestvo ob cesti ali da bi se na tisti strani ustavil.
2. Pred prehitevanjem se mora vsak voznik, ne da bi se odmaknil od določbe 1. točke 7. člena in od določbe 14. člena te konvencije, prepričati:
a) da noben voznik, ki vozi za njim, ni že začel prehitevati;
b) da voznik, ki vozi pred njim po istem prometnem pasu, ni že dal znaka, da namerava prehiteti kakšnega drugega voznika;
c) da je prometni pas, po katerem namerava prehitevati, prost dovolj daleč, tako da, upoštevajoč razliko med hitrostjo njegovega vozila pri tem manevru in hitrostjo tistega udeleženca v prometu, katerega namerava prehiteti, s svojim prehitevanjem ne bo spravil v nevarnost ali oviral promet iz nasprotne smeri;
d) in da bo mogel, razen če uporablja prometni pas, ki je prepovedan za promet iz nasprotne smeri, brez ovir za tiste udeležence ali za tistega udeleženca v prometu, katere je prehitel, znova zavzeti položaj, ki je predpisan v 3. točki 10. člena te konvencije.
3. V skladu z določbami 2. točke tega člena je na voziščih, po katerih teče promet v dveh smereh, zlasti prepovedano prehitevanje ob približevanju k vrhu klanca in na ovinkih, ko je cesta premalo pregledna, razen če so na takih mestih prometni pasovi, ki so označeni z vzdolžnimi označbami na vozišču, in če voznik pri prehitevanju ne zapusti prometnih pasov, ki so označeni kot prepovedani za promet iz nasprotne smeri.
4. Medtem, ko prehiteva, se mora vsak voznik oddaljiti od udeležencev v prometu, katere prehiteva, tako da je bočna razdalja med njimi dovolj velika.
5. a) Na cesti, ki ima najmanj dva prometna pasova, namenjena za promet v smeri, v kateri se premika njegovo vozilo, sme voznik, ki bi takoj potem, ko bi zavzel položaj, predpisan v 3. točki 10. člena te konvencije, ali malo pozneje znova prehiteval, ostati ob novem prehitevanju na prometnem času, po katerem je vozil pri prvem prehitevanju, če s tem ne ovira preveč drugih voznikov, zlasti voznikov hitrejših vozil, ki prihajajo za njihovim vozilom.
b) Države pogodbenice in njihove teritorialne enote pa niso dolžne uporabljati določb tega odstavka za voznike koles, koles s pomožnim motorjem, motornih koles in vozil, ki niso motorna vozila v smislu te konvencije, kot tudi ne za voznike avtomobilov, pri katerih največja dovoljena teža presega 3.500 kg (7700 funtov) ali ki po svoji konstrukciji ne morejo razviti večje hitrosti od 40 km (25 milj) na uro.
6. Kadar so uporabne določbe pod a) iz 5. točke tega člena, promet pa je tako gost, da zavzemajo vozila ne le vso širino vozišča, namenjenega za njihovo prometno smer, temveč se morajo premikati le še s hitrostjo, ki je odvisna od hitrosti vozil pred njimi v koloni, v kateri so:
a) ni šteti dejstva, da se vozila ene kolone premikajo hitreje od vozil druge kolone, za prehitevanje v smislu tega člena. Pri tem niso prizadete določbe 9. točke tega člena;
b) sme voznik, katerega vozilo ni na prometnem pasu, najbližjem robu vozišča, ki ustreza smeri prometa, preiti iz ene kolone v drugo le takrat, kadar se pripravlja, da zavije na desno ali na levo ali da se ustavi, razen če spreminja prometni pas v skladu z določbami nacionalne zakonodaje, ki izvirajo iz 5. b) točke tega člena.
7. Kadar so pri prometu v koloni, ki je opisan v 5. in 6. točki tega člena, prometni pasovi med seboj ločeni z vzdolžnimi črtami na vozišču, je voznikom prepovedano voziti vzdolž teh črt (nad temi črtami).
8. Ne da bi se odmikali od določb 2. točke tega člena in drugih omejitev, ki jih lahko predpišejo države pogodbenice in njihove teritorialne enote v zvezi s prehitevanjem na križiščih in na cestnih prehodih čez železniško progo, smejo vozniki motornih vozil prehitevati samo kolesa, kolesa s pomožnim motorjem ali motorna kolesa brez prikolice:
a) neposredno pred križiščem in na križišču, izvzemši križišče s krožnim prometom, razen:
(i) v primeru, predvidenem pod b) v 1. točki tega člena;
(ii) v primeru, kadar ima cesta, na kateri prehitevajo, na križišču prednost;
(iii) v primeru, kadar ureja promet na križišču prometnik ali kadar je ta urejen s svetlobnimi prometnimi znaki;
b) neposredno pred prehodi in na prehodih ceste čez železniško progo v nivoju, ki imajo zapornico ali polzapornico. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote pa imajo možnost dovoliti to prehitevanje na prehodu ceste čez progo, kjer je cestni promet urejen s svetlobnimi prometnimi znaki, na katerih je tudi znak, ki označuje za vozila prost prehod (pozitiven znak).
9. Vozilo sme prehiteti drugo vozilo, ki se približuje prehodu za pešce, označenemu z označbami na vozišču ali s kakšnim drugim prometnim znakom, ali vozilo, ki se je ustavilo pred samim prehodom, če se premika z zmanjšano hitrostjo in se lahko takoj ustavi, če bi se na prehodu znašel pešec. Nobene določbe tega odstavka ni mogoče šteti za določbo, ki bi ovirala države pogodbenice ali njihove teritorialne enote, da ne bi smele prepovedati prehitevanja začenši od določene razdalje pred prehodom za pešce ali predpisati strožjih pravil za voznika vozila, ki bi rad prehitel drugo vozilo, ustavljeno pred samim prehodom.
10. Vsak voznik, ki ugotovi, da bi ga voznik za njim rad prehitel, se mora, razen v primeru, ki je določen v 1. b) točki 16. člena te konvencije, primakniti k robu vozišča, ki ustreza smeri prometa, in ne sme pospeševati hitrosti svojega vozila. Kadar majhna širina, profil ali stanje vozišča glede na gostoto prometa iz nasprotne smeri vozniku ne dopušča, da bi z lahkoto in brez nevarnosti prehitel počasno vozilo, zajetno vozilo ali vozilo, ki mora upoštevati omejeno hitrost, mora voznik slednjega voziti počasneje in se, če je treba, čim prej umakniti (v stran), da spusti mimo vozila, ki vozijo za njim.
11. a) Države pogodbenice in njihove teritorialne enote smejo na voziščih z enosmernim prometom ter na voziščih z dvosmernim prometom, kadar sta v naseljenih krajih najmanj dva prometna pasova ali kadar so zunaj naseljenih krajev najmanj trije prometni pasovi namenjeni za promet v eni smeri in med seboj ločeni z označbami na vozišču:
(i) dovoliti, da vozila, ki vozijo po enem prometnem pasu, prehitevajo vozila, ki vozijo po kakšnem drugem prometnem pasu, s strani, ki ustreza smeri prometa;
(ii) določiti, da ne velja 3. točka 10. člena te konvencije, če predpišejo in objavijo ustrezne določbe, s katerimi omejijo možnost spreminjanja prometnih pasov.
b) V primeru pod a) v tej točki se šteje, da tam opisano dejanje ne pomeni prehitevanja v smislu te konvencije; določbe 9. točke tega člena pa veljajo tudi za ta primer.
12. člen
Srečevanje
1. Pri srečevanju mora vsak voznik pustiti z bočne strani zadosti prostora in se po potrebi primakniti k robu vozišča, ki ustreza smeri prometa; čemu je pri tem na poti kakšna ovira ali navzočnost drugih udeležencev v prometu, mora voziti počasneje in se po potrebi ustaviti, da spusti mimo udeleženca ali udeležence, ki prihajajo iz nasprotne smeri.
2. Na planinskih cestah in na cestah z velikim nagibom ter na cestah s podobnimi lastnostmi, na katerih je srečevanje nemogoče ali težavno, je dolžnost voznika, ki vozi navzdol, da se umakne s svojim vozilom vstran in spusti mimo vozila, ki vozijo navkreber, razen v primeru, če so mesta za postanek vozil ob cesti tako razporejena, da ima glede na hitrost in položaj vozil tisto vozilo, ki vozi navkreber, pred seboj tako mesto in bi moralo eno od vozil zapeljati nazaj, če ne bi navkreber idoče vozilo obstalo na tistem mestu. Če mora eno od srečajočih se vozil zapeljati nazaj, da omogoči srečanje, mora to storiti voznik vozila, ki vozi navzdol, razen če je očitno, da to laže stori voznik vozila, ki vozi navkreber. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote pa lahko predpišejo za določena vozila in določene ceste ali cestne odseke posebna pravila, ki se ločijo od določb tega odstavka.
13. člen
Hitrost in razdalja med vozili
1. Vsak voznik mora vselej ostati gospodar svojega vozila, tako da se more prilagoditi zahtevam, ki jih nalaga opreznost, in biti vsak trenutek zmožen storiti vse, kar je dolžan. Njegova dolžnost je, da pri uravnavanju hitrosti svojega vozila ves čas upošteva razmere, zlasti še prostor, ki mu je na voljo na cesti, stanje ceste in obremenjenost svojega vozila, vremenske razmere in gostoto prometa, tako da lahko ustavi svoje vozilo v mejah svojega vidnega polja kot tudi pred vsako oviro, ki jo mora pričakovati. Zmanjšati mora hitrost svojega vozila in se po potrebi ustaviti vselej, kadar to narekujejo okoliščine, zlasti pa, kadar vidljivost ni dobra.
2. Noben voznik ne sme ovirati normalne vožnje drugih vozil s tem, da bi brez opravičenega vzroka vozil z nenormalno zmanjšano hitrostjo.
3. Voznik, ki vozi za kakšnim drugim vozilom, mora voziti za njim v zadostni razdalji, da se lahko izogne trčenju v primeru, če bi vozilo pred njim naglo zmanjšalo hitrost ali se nenadoma ustavilo.
4. Da bi bilo olajšano prehitevanje, morajo vozniki vozil ali skupine vozil, pri katerih največja dovoljena teža presega 3500 kg (7700 funtov) ali pri katerih skupna dolžina presega 10 m (33 čevljev), uravnavati zunaj naselij, razen kadar sami prehitevajo ali se pripravljajo za prehitevanje, razdaljo med svojimi vozili in motornimi vozili pred njimi tako, da lahko vozila, ki jih prehitevajo, brez nevarnosti zapeljejo v prost prostor pred vozilom, katero prehitevajo. Ta določba pa ne velja, kadar je prehitevanje prepovedano. Poleg tega:
a) smejo pristojne oblasti določenim konvojem vozil omogočiti, da se odmaknejo od te določbe, in predpisati, da se ta določba ne uporablja na cestah, na katerih sta dva prometna pasova namenjena za promet v ustrezni smeri;
b) smejo države pogodbenice in njihove teritorialne enote določiti za karakteristike vozil drugačna števila od onih, ki so navedena v tem odstavku.
5. Nobene določbe iz te konvencije ni razumeti tako, kot da bi ovirala države pogodbenice in njihove teritorialne enote, da ne bi mogle predpisati za vsa vozila ali za določene kategorije vozil splošnih ali lokalnih omejitev hitrosti, da ne bi mogle predpisati za določene ceste ali določene kategorije cest bodisi najmanjše in največje bodisi samo najmanjše ali največje hitrosti ali da ne bi mogle predpisati najmanjših razdalj, katere narekujejo na cestah določene kategorije vozil, ki pomenijo posebno nevarnost, zlasti zaradi svoje teže ali tovora.
14. člen
Splošni predpisi o premiku
1. Vsak voznik, ki se odloči za kakšen premik, da npr. zapelje iz vrste ali v vrsto ustavljenih vozil ali da na vozišču zapelje na desno ali na levo, ker namerava zaviti na kakšno drugo cesto ali zapeljati na kakšno sosedno posestvo, sme s tem začeti šele, ko se prepriča, da more to storiti, ne da bi spravljal v nevarnost drugih uporabnikov ceste, ki so za njim ali pred njim ali se bodo z njim srečali, upoštevajoč njihov položaj, smer in hitrost.
2. Vsak voznik, ki bi rad obrnil ali zapeljal nazaj, sme to začeti šele potem, ko se prepriča, da bo mogel to storiti, ne da bi povzročil nevarnost ali oviro za druge uporabnike ceste.
3. Pri obračanju vozila ali pri premiku, ki zahteva bočno premaknitev, mora vsak voznik jasno in pravočasno nakazati svoj namen s smernim kazalcem svojega vozila, če nima kazalca, pa s tem, da da kolikor je to mogoče, ustrezen znak z roko. Napoved smeri s smernim kazalcem mora trajati ves čas premika, voznik pa jo mora ustaviti, brž ko je premik končan.
15. člen
Posebni predpisi, ki se nanašajo na vozila v rednem javnem prometu
Priporočljivo je določilo v nacionalnih zakonodajah, da morajo v naseljenih krajih vozniki drugih vozil, da bi olajšali reden javni promet, s pridržkom določb iz 1. točke 17. člena te konvencije, zmanjšati hitrost in po potrebi ustaviti vozilo ter tako omogočiti vozilom javnega prometa odhod z označenih postaj. Take morebitne določbe držav pogodbenic ali njihovih teritorialnih enot nikakor ne vplivajo na dolžnost voznikov vozil javnega prometa, da morajo potem, ko so s smernim kazalcem nakazali, da nameravajo kreniti, ukreniti potrebno, da se izognejo morebitni nesreči.
16. člen
Sprememba smeri
1. Preden zapelje na desno ali na levo z namenom, da zavije na kakšno drugo cesto ali zapelje na sosedno posestvo, se mora vsak voznik, upoštevajoč določbe 1. točke 7. člena in 14. člena te konvencije:
a) če namerava zaviti na stran, ki ustreza smeri prometa, primakniti čim bliže k robu vozišča, ki pripada tej smeri, in opraviti premik na čim manjšem prostoru;
b) če namerava zaviti na drugo stran ceste — pri čemer imajo države pogodbenice in njihove teritorialne enote možnost predpisati za kolesa in mopede drugačne določbe — pomakniti čim bliže k sredini vozišča (če gre za dvosmerno vozišče) ali robu strani, nasprotne smeri prometa (če je vozišče enosmerno); če pa namerava zaviti na kakšno drugo cesto, po kateri teče promet v dveh smereh — opraviti premik tako, da zapelje na to drugo pot s strani, ki ustreza smeri prometa.
2. Med premikom, ki je povezan s spremembo smeri, mora voznik spoštovati določbe 21. člena te konvencije, ki se nanašajo na pešce, in pustiti mimo vozila, prihajajoča iz nasprotne smeri po vozišču, ki ga namerava zapustiti, ter kolesa in mopede, prihajajoče po kolesarskem pasu, ki ga seka vozišče, na katero namerava zapeljati.
17. člen
Zmanjšanje hitrosti
1. Noben voznik vozila ne sme naglo zavreti, če mu tega ne narekuje nevarnost.
2. Vsak voznik, ki želi znatno zmanjšati hitrost svojega vozila, se mora, razen če mu tega ne narekuje kakšna neposredna nevarnost, najprej prepričati, ali more to storiti brez nevarnosti in posebne ovire za druge voznike. Prav tako mora, razen kadar je prepričan, da ga ne spremlja nobeno vozilo ali da ga spremlja vozilo, ki je še zelo daleč, jasno in pravočasno nakazati svoj namen s tem, da da z roko določen znak; ta določba pa ne velja, kadar nakaže zmanjšanje hitrosti z zavornimi lučmi, ki so omenjene v 31. točki priloge 5 k tej konvenciji.
18. člen
Križišča in dolžnost puščanja mimo
1. Vsak voznik, ki se približuje križišču, mora podvojiti previdnost, upoštevajoč razmere, kakršne so na tistem mestu. Voziti pa mora s tolikšno hitrostjo, da se lahko ustavi in pusti mimo vozila, ki imajo prednost.
2. Vsak voznik, ki zapelje z vaške ali kakšne kolovozne poti na cesto, ki ni ne pot ne kolovoz, je dolžan pustiti mimo vozila, ki vozijo po taki cesti. V smislu tega člena sta lahko izraza »vaška pot« in »kolovozna pot« opredeljena z nacionalno zakonodajo.
3. Vsak voznik, ki prihaja s sosednega posestva na cesto, mora pustiti mimo vozila, ki vozijo po njej.
4. S pridržkom določb 7. točke tega člena:
a) mora v državah, v katerih teče promet po desni strani, voznik na križiščih, ki niso omenjena v 2. točki tega člena ter v 2. in 4. točki 25. člena te konvencije, pustiti mimo vozila, ki prihajajo z njegove desne strani;
b) smejo države pogodbenice in njihove teritorialne enote, v katerih teče promet po levi strani, po svojem preudarku določiti pravila o prednosti na križiščih.
5. Tudi, v primeru, ko svetlobni signali to dopuščajo, ne sme voznik zapeljati na križišče, če je tam promet zgoščen in bi verjetno ostal na križišču, ne da bi mogel naprej, s tem pa bi oviral ali preprečeval promet v prečni smeri.
6. Vsak voznik, ki je zapeljal na križišče, na katerem je promet urejen s svetlobnimi prometnimi signali, sme zapustiti križišče, ne da bi čakal na to, da bo promet odprt v smer, v katero vozi, le, če ne ovira drugih uporabnikov ceste, ki vozijo v smer, v kateri je promet odprt.
7. Na križiščih so vozniki vozil, ki se ne premikajo po tirnicah, dolžni pustiti mimo tirna vozila.
19. člen
Prehod čez progo
Vsak uporabnik ceste mora podvojiti previdnost, če se približuje mestu, kjer se v nivoju križata cesta in železniška proga. Zlasti pa:
a) mora vsak voznik voziti z zmerno hitrostjo;
b) ne sme noben uporabnik ceste, ne glede na to, da mora upoštevati znamenja za ustavitev, ki jih daje svetlobni ali zvočni signal, kreniti na prehod čez železniško progo, če sta zapornici ali polzapornici že spuščeni ali se šele spuščata čez cesto, ali če se polzapornici dvigata;
c) ne sme noben uporabnik ceste, če na prehodu čez progo ni zapornic in ne polzapornic in tudi ne svetlobnih signalov, na prehod, dokler se ne prepriča, da se kakšno tirno vozilo ne približuje;
d) ne sme noben uporabnik ceste brez vzroka obstati na prehodu čez progo v nivoju; če ostane vozilo po sili razmer na prehodu, si mora voznik prizadevati, da ga umakne s tirnic; če pa tega ne more, mora takoj storiti vse, kar je v njegovi moči, da pravočasno opozori voznike tirnih vozil na nastalo nevarnost.
20. člen
Predpisi, ki veljajo za pešce
1. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote smejo uporabiti določbe iz tega člena samo tedaj, kadar pomeni hoja pešcev po vozišču oviro ali nevarnost za vozila.
2. Če so ob strani vozišča pločniki ali steze za pešce, morajo pešci hoditi po njih. S potrebno previdnostjo pa:
a) smejo pešci, ki potiskajo ali nosijo zajetne predmete, hoditi po vozišču, če bi njihova hoja po pločniku ali po stezi za pešce pomenila večjo oviro za druge pešce;
b) smejo skupine pešcev, ki jih nekdo vodi ali gredo v koloni, hoditi po vozišču.
3. Če ni mogoče uporabljati pločnikov ali stez ob robu vozišča ali če teh ni, smejo pešci hoditi po vozišču; če pa je ob vozišču steza za kolesarje in jim gostota prometa to dopušča, smejo hoditi po tej stezi, vendar ne smejo ovirati kolesarjev in mopedistov.
4. Če hodijo pešci po vozišču v smislu 2. in 3. točke tega člena, se morajo čim bolj držati njegovega roba.
5. Priporočljivo je, da nacionalne zakonodaje določijo naslednje: Kadar hodijo pešci po vozišču, naj se drže nasprotne strani od one, ki ustreza smeri prometa, razen če s tem ni ogrožena njihova varnost. Tisti, ki ročno peljejo ob sebi kolo, moped ali motorno kolo, pa se morajo vselej držati tiste strani vozišča, ki ustreza smeri prometa; isto velja tudi za skupine pešcev, ki jih nekdo vodi ali gredo v koloni. Pešci, ki hodijo po vozišču, morajo hoditi, razen če hodijo v koloni, ponoči ali pri slabi vidljivosti, kot tudi podnevi, če gostota prometa vozil to zahteva, po možnosti le v eni vrsti, drug za drugim.
6. a) Pešci smejo stopiti na vozišče, da gredo čez cesto, vendar morajo storiti to zelo previdno; uporabljati morajo prehod za pešce, če je ta kje v bližini.
b) Kadar gredo pešci čez cesto po prehodu, ki je kot tak označen ali zaznamovan z označbami na vozišču:
(i) morajo, če je prehod opremljen s svetlobnimi signali, spoštovati predpise, označene s temi lučmi;
(ii) ne smejo, če prehod ni označen s tako signalizacijo ali če je promet vozil urejen s svetlobnimi prometnimi signali ali ga ureja prometnik, stopiti na vozišče vse dotlej, dokler daje svetlobni signal ali prometnik s svojimi kretnjami vozilom znak, da smejo voziti mimo;
(iii) ne smejo stopiti na druge prehode čez vozišče, ne da bi upoštevali razdaljo in hitrost vozil, ki se jim približujejo.
c) Če gredo čez cesto zunaj označenega ali z označbami zaznamovanega prehoda na vozišču, ne smejo stopiti na vozišče, preden se ne prepričajo, da lahko to storijo, ne da bi ovirali vozila.
d) Ko so že stopili na vozišče z namenom, da gredo čez cesto, tedaj njihov prehod ne sme biti predolg ali prepočasen in se brez potrebe ne smejo ustavljati.
7. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote pa lahko predpišejo strožje določbe za pešce, ki gredo čez vozišče.
21. člen
Obnašanje voznikov do pešcev
1. Ne da bi kršili določbe 1. točke 7. člena, 9. točke 11. člena in 1. točke 13. člena te konvencije, morajo vozniki, kadar je na vozišču prehod za pešce, ki je kot tak označen ali z označbami zaznamovan na vozišču, ravnati takole:
a) če je na tistem prehodu promet vozil urejen s svetlobnimi prometnimi signali ali ga ureja prometnik in je vožnja mimo prepovedana, se morajo pred prehodom ustaviti; če pa so dobili dovoljenje za vožnjo mimo, ne smejo ob pogojih iz 20. člena te konvencije ovirati pešcev, ki so že na prehodu; če zapeljejo v desno ali levo z namenom, da bi zavili na kakšno drugo cesto, ki ima na svojem začetku prehod za pešce, morajo to storiti s počasno vožnjo in pri tem puščati mimo, pripravljeni da se zaradi tega tudi ustavijo, pešce, ki so na prehodu ali stopajo nanj v okoliščinah iz 6. točke 20. člena te konvencije;
b) če promet vozil na prehodu ni urejen ne s svetlobnimi prometnimi signali in ga tudi ne ureja prometnik, se morajo vozniki približati prehodu le s počasnejšo vožnjo, da ne ogrožajo pešce, ki gredo čez prehod ali stopajo nanj; če je potrebno, se morajo ustaviti in pešce pustiti mimo.
2. Vozniki, ki nameravajo na postaji, ki je kot taka označena, prehiteti vozila javnega prometa s strani, ki ustreza smeri prometa, morajo zmanjšati hitrost in se po potrebi ustaviti, da omogočijo potnikom vstop ali izstop.
3. Nobena določba tega člena ne sme ovirati države pogodbenice ali njihove teritorialne enote:
— da prisilijo voznike vozil k ustavitvi vselej, kadar gredo čez prehod nanj, ki je kot tak zaznamovan ali z označbami označen na vozišču, ali stopijo nanj v okoliščinah iz 20. člena te konvencije ali
— da jim prepovedo onemogočati pešcem prehod ali jih ovirati pri prehodu čez vozišče na križišču, in sicer niti tedaj ne, kadar zanje na tistem mestu ni zaznamovan ali označen na vozišču nikakršen prehod.
22. člen
Mesta za ustavljanje na vozišču
Če ne odstopa od določb 10. člena te konvencije, sme vsak voznik obiti in pustiti za seboj s svoje desne ali leve strani mesto za ustavljanje, robnik in druge naprave na cesti, po kateri vozi, razen v naslednjih primerih:
a) kadar znak nalaga, da mora peljati ob eni strani mesta za ustavljanje, robnika ali naprave;
b) kadar je mesto za ustavljanje, robnik ali naprava v sredini vozišča, po katerem teče promet v dveh smereh; v tem primeru mora ostati vozniku mesto za ustavljanje, robnik oziroma naprava s strani nasprotne oni, ki ustreza smeri prometa.
23. člen
Ustavljanje in postanek
1. Zunaj naseljenih krajev morajo ustavljena ali parkirana vozila ali pa ustavljena živina, kolikor je to mogoče, ostati izven vozišča. Ne stojijo naj na kolesarskih stezah in, razen v mejah, v katerih to dovoljuje nacionalna zakonodaja, ne na pločnikih ali na robovih vozišč, ki so določeni za pešce.
2. a) Živina in vozila, ustavljena ali parkirana na vozišču, naj stojijo kolikor mogoče blizu roba. Voznik sme ustaviti svoje vozilo ali ostati na vozišču samo na tisti strani, ki ustreza smeri prometa; to pa sme storiti tudi na drugi strani, če je na strani, ki ustreza smeri prometa, železniška proga. Poleg tega smejo države pogodbenice ali njihove teritorialne enote:
(i) dovoliti ustavljanje ali postanek ob eni ali drugi strani v določenih primerih, zlasti, če cestni znaki prepovedujejo ustavljanje na strani, ki ustreza smeri prometa;
(ii) dovoliti na enosmernih voziščih, da se smejo vozila ustavljati ali stati samo na drugi strani ali hkrati tudi na strani, ki ustreza smeri prometa;
(iii) dovoliti, da se smejo vozila ustavljati ali stati na sredi vozišča na posebej označenih mestih.
b) Če nacionalna zakonodaja ne določa nasprotno, se vozila ne smejo ustavljati in ne stati v dveh vrstah na vozišču; izjema so le kolesa, mopedi na dve kolesi in motorna kolesa brez prikolice. Ustavljena vozila ali vozila, ki stojijo, morajo stati vzporedno z robom vozišča, razen v primerih, ko položaj mesta dopušča drugače.
3. a) Prepovedano je, da bi se kakorkoli ustavljala ali na vozišču stala vozila:
(i) na prehodu za pešce, na kolesarskih stezah in na prehodih čez železniško progo v nivoju;
(ii) na tramvajskih ali železniških tirih, ki sekajo cesto, ali v bližini proge, tako da bi to oviralo promet tramvajev oziroma vlakov, kot tudi na pločnikih in kolesarskih stezah; pri tem pa lahko države pogodbenice ali njihove teritorialne enote predpišejo drugače.
b) Prepovedano je, da bi se vozila ustavljala ali stala na kateremkoli mestu, kjer bi pomenila nevarnost, zlasti pa:
(i) v podvozih in v predorih, razen morda na mestih, ki so posebej za to označena;
(ii) na vozišču tik pod vrhom klanca ali na ovinkih, kadar je vidljivost premajhna, da bi omogočala varno prehitevanje vozil, upoštevajoč njihovo hitrost na cestnem odseku, za katerega gre;
(iii) na vozišču v višini nepretrgane črte, kadar se ne uporablja odstavek b) pod (ii) iz te točke, če je vozišče med nepretrgano črto in vozilom široko manj kot tri metre (10 čevljev) medtem ko nepretrgana črta prepoveduje vozilom, prihajajočim s te iste strani, da ne smejo zapeljati čeznjo.
c) Prepovedano je vsem vozilom stati na vozišču:
(i) v bližini prehoda čez progo v nivoju, blizu križišč, avtomobilskih in trolejbusnih postaj ter postaj za tirna vozila na razdalji, ki jo je določila nacionalna zakonodaja;
(ii) pred hišnimi in drugimi vrati;
(iii) povsod, kjer bi stoječe vozilo oviralo dostop h kakšnemu drugemu vozilu, ki normalno tu stoji, ali bi mu oviralo odhod;
(iv) na srednjem pasu vozišč s tremi pasovi in zunaj naselij na voziščih cest, ki so s posebnimi označbami označene kot prednostne;
(v) na mestih, na katerih bi stoječa vozila zastrla uporabnikom ceste cestne označbe ali svetlobne prometne znake.
4. Voznik ne sme zapustiti svojega vozila in gonjač ne svoje živine, ne da bi pri tem storil vse, kar mu narekuje previdnost, da se izogne kakršnikoli nesreči, in da, kadar gre za avtomobil, onemogoči njegovo nedovoljeno uporabo.
5. Priporočljivo je določilo nacionalne zakonodaje, da mora biti vsako motorno vozilo, izvzemši moped ali motorno kolo brez prikolice, kot tudi vsak priklopnik, najsi je pripet ali ne na vozilo, ki je obstalo na vozišču zunaj naselja, na določeni oddaljenosti označeno s kakšno ustrezno, na najprimernejšem mestu postavljeno napravo, da bi bili nanj pravočasno opozorjeni drugi vozniki, ki se približujejo:
a) če stoji vozilo ponoči na vozišču v okoliščinah, v katerih vozniki, ki se približujejo, ne morejo opaziti te ovire;
b) v drugih primerih, če je bil voznik prisiljen pustiti svoje vozilo na kakšnem mestu, na katerem je ustavljanje prepovedano.
6. Nobene določbe tega člena ni dovoljeno razlagati tako, kot da bi državam pogodbenicam in njihovim teritorialnim enotam preprečevala predpisati še druge prepovedi obstajanja in ustavljanja.
24. člen
Odpiranje vrat
Prepovedano je odpirati vrata vozila, jih puščati odprta ali izstopati iz vozila, ne da bi se prepričali, da to ni nevarno za druge uporabnike ceste.
25. člen
Avtomobilske in podobne ceste
1. Na avtomobilskih cestah in, če nacionalna zakonodaja tako določa, na posebnih cestah, po katerih vozila prihajajo na avtomobilske ceste ali z nje odhajajo:
a) je prepovedano hoditi pešcem, goniti živino, voziti se s kolesi, z mopedi, če niso izenačeni z motornimi kolesi, ter z vsemi drugimi vozili, izvzemši avtomobile in njihove priklopnike, kot tudi z avtomobili ali njihovimi priklopniki, ki zaradi svoje konstrukcije ne morejo doseči največje hitrosti, katero je določila nacionalna zakonodaja;
b) je prepovedano voznikom:
(i) ustavljati svoja vozila ali obstati izven mest, ki so za to označena. Če morajo po sili razmer obstati, si mora lastnik prizadevati, da spravi vozilo z vozišča, pa tudi s prometnega pasu, predvidenega za primer potrebe; če pa tega ne more storiti, mora takoj na primerni razdalji signalizirati navzočnost vozila in s tem pravočasno obvestiti druge voznike, ki se približujejo;
(ii) obračati, voziti nazaj ali zapeljati na nasuti pas v sredini, vstevši tudi prehode, ki povezujejo dve vozišči med seboj.
2) Vozniki, ki zapeljejo na avtomobilsko cesto, morajo:
a) če ni pospeševalnega podaljška dovozne ceste, pustiti mimo vozila, ki vozijo po avtomobilski cesti;
b) če je pospeševalni podaljšek dovozne ceste, zapeljati po njem in se vključiti v promet na avtomobilski cesti ob upoštevanju 1. in 3. točke 14. člena te konvencije.
3. Voznik, ki zapušča avtomobilsko cesto, se mora pravočasno prestrojiti, zapeljati na prometni pas, ki ustreza izvozu z avtomobilske ceste, in kar se da hitro zapeljati na morebitni zadrževalni prometni pas.
4. Glede 1., 2. in 3. točke tega člena so z avtomobilskimi cestami izenačene vse ceste, ki ne obsegajo sosednih posestev, temveč so namenjene za avtomobilski promet in kot take tudi označene.
26. člen
Posebni predpisi, ki veljajo za sprevode in za invalide
1. Prepovedano je uporabnikom ceste sekati kolone vojakov, skupine učencev, ki jih nekdo vodi, in druge sprevode.
2. Invalidi v vozičkih, ki jih sami premikajo ali se premikajo počasi, se smejo peljati po pločniku ali po stezi ob robu vozišča.
27. člen
Posebni predpisi za kolesarje, mopediste in motocikliste
1. Ne glede na določbe 3. točke 10. člena te konvencije smejo države pogodbenice in njihove teritorialne enote opustiti prepoved, da kolesarji ne smejo voziti drug ob drugem.
2. Kolesarjem je prepovedano voziti, ne da bi pri tem vsaj z eno roko držali krmilo, voziti tako, da jih vleče kakšno drugo vozilo, ali tako, da sami vozijo, vlečejo ali potiskajo predmete, ki ovirajo vožnjo ali so nevarni za druge uporabnike ceste. Isto velja tudi za mopediste in motocikliste; ti morajo poleg tega držati krmilo z obema rokama, le da smejo morda z roko nakazati premik, ki je opisan v 3. točki 14. člena te konvencije.
3. Prepovedano je kolesarjem in mopedistom voziti na svojih vozilih potnike. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote smejo včasih dovoliti odstopanja od te določbe, zlasti dovoliti prevažanje potnikov na pomožnem sedežu ali na pomožnih sedežih, ki se dajo namestiti na kolo. Motociklistom je dovoljeno prevažati potnike samo v morebitni prikolici in na morebitnem pomožnem sedežu, ki je nameščen za sedežem voznika.
4. Če je na cesti steza za kolesarje, smejo države pogodbenice in njihove teritorialne enote prepovedati kolesarjem vožnjo po ostalih delih vozišča. V enakem primeru smejo dovoliti mopedistom, da vozijo po stezi za kolesarje, in jim, če menijo, da je to koristno, prepovedati vožnjo po ostalih delih vozišča.
28. člen
Zvočna in svetlobna opozorila
1. Zvočne sirene se smejo uporabljati samo:
a) za koristna opozorila za izognitev nezgodi;
b) zunaj naselij za opozorilo prehitevanim voznikom.
Zvok zvočne sirene naj ne traja dalj, kot je potrebno.
2. Vozniki avtomobilov smejo dajati od zmračitve do zdanitve namesto zvočnih opozoril svetlobna opozorila, ki so določena v 5. točki 33. člena te konvencije. To smejo delati tudi čez dan v primerih, ki so navedeni v 1b) točki tega člena, če to bolj ustreza položaju.
3. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote lahko dovolijo uporabo svetlobnih opozoril tudi v naseljih, in sicer v primerih, ki so navedeni v 1. b) točki tega člena.
29. člen
Tirna vozila
1. Kadar teče po vozišču proga, mora vsak uporabnik ceste, če se približuje tramvaj (cestna železnica) ali kakšno drugo tirno vozilo, napraviti cesto čimprej prosto in pustiti mimo tirno vozilo.
2. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote lahko predpišejo za vožnjo tirnih vozil po vozišču ter za srečevanje s temi vozili in prehitevanje teh vozil posebna pravila, drugačna od onih, ki so določena v tem poglavju. Ne smejo pa sprejemati določb, ki bi nasprotovale določbam 7. točke 18. člena te konvencije.
30. člen
Obremenitev vozil
1. Če je za neko vozilo določen največji dovoljeni tovor, ga obremenitev vozila ne sme nikdar presegati.
2. Vsak tovor na vozilu mora biti tako razporejen in po potrebi tako zložen, da ne more:
a) spraviti v nevarnost ljudi ali povzročiti škode na javnih in zasebnih dobrinah, zlasti da se ne more vleči po cesti ali pasti nanjo;
b) ovirati vozniku vidljivosti ali omajati stabilnosti vozila ali pa spraviti v nevarnost samo vožnjo;
c) povzročati ropota, dvigati prahu ali povzročati drugih nevšečnosti, katerim se je mogoče izogniti;
d) zakriti luči, vštevši tudi zavorne luči ter smerne kazalce, odbojna stekla, registrsko število ter označbo države, ki jo mora imeti vozilo v skladu s to konvencijo in nacionalno zakonodajo, ali zakriti znake, dane z roko, skladno z določbami 3. točke 14. člena ali 2. točke 17. člena te konvencije.
3. Pribor, kot so kabli, verige in ponjave, ki rabijo za skladanje in zavarovanje tovora, mora tovor pritegniti in biti dobro pritrjen. Pribor, ki je namenjen za zavarovanje tovora, mora ustrezati pogojem, ki so predpisani za naklad v 2. točki tega člena.
4. Tovor, ki spredaj, zadaj ali s strani sega čez okvire vozila, mora biti vidno označen v vseh primerih, kadar bi se lahko zgodilo, da vozniki drugih vozil ne bi zapazili njegovih koncev, ki segajo čez vozilo; ponoči mora biti tak tovor spredaj označen z belo lučjo in napravo, ki odseva belo luč, zadaj pa z rdečo lučjo in napravo, ki odseva rdečo luč. Zlasti mora biti na motornih vozilih:
a) tovor, ki sega več kot en meter (3 čevlje in 4 cole) od roba vozila nazaj ali naprej, vselej označen;
b) tovor, ki sega čez bočna robova vozila tako, da sta njegova bočna konca več kot za 0,40 m (16 col) oddaljena od zunanjega roba sprednjih pozicijskih luči, mora biti ponoči označen spredaj, prav tako pa tudi zadaj, če sta njegova bočna konca več kot za 0,40 m (16 col) oddaljena od skrajnega roba zadnjih pozicijskih rdečih luči na vozilu.
5. Nobene določbe iz 4. točke tega člena ni razlagati kot oviro, da ne bi smele države pogodbenice in njihove teritorialne enote omejiti ali predpisati posebnega dovoljenja za tovor, ki presega v omenjeni točki določene meje.
31. člen
Ravnanje voznika ob prometni nezgodi
1. Ne da bi odstopal od določb nacionalnih zakonodaj v zvezi s pomočjo, ki jo mora izkazati ponesrečencem, je vsak voznik in vsak drug uporabnik ceste, ki je vmešan v prometno nezgodo, dolžan:
a) se ustaviti, brž ko mu je to mogoče, ne da bi s tem spravljal promet v novo nevarnost;
b) se truditi, da poskrbi za varnost prometa na kraju nezgode in si, če je v nezgodi kdo ob življenje ali hudo ranjen, prizadevati v tolikšni meri, kolikor se s tem ne zmanjšuje nevarnost prometa, da se ne spremeni stanje na samem kraju in ne uničijo sledovi, ki utegnejo biti koristni za ugotovitev odgovornosti;
c) se legitimirati, če to drugi udeleženci v nezgodi od njega zahtevajo;
d) obvestiti, če je v nezgodi kdo ranjen ali ob življenje, policijo in ostati ali se vrniti na kraj nezgode, dokler policija ne pride, razen če mu ni dovolila tega kraja zapustiti in če ni dolžan pomagati ranjencem ali če ni njemu samemu potrebna pomoč.
2. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote lahko opustijo v svojih nacionalnih zakonodajah predpise, ki so omenjeni pod d) v 1. točki tega člena, kadar ni nihče hudo ranjen in kadar nihče od udeležencev v nezgodi ne zahteva obvestitev policije.
32. člen
Osvetlitev: splošni predpisi
1. V smislu tega člena pomeni »noč« čas med zmračitvijo in zdanitvijo, kot tudi čas, ko je vidljivost nezadostna, npr. zaradi megle, snega, močnega dežja ali vožnje skozi predor.
2. Ponoči:
a) mora imeti vsako motorno vozilo, izvzemši moped in motorno kolo brez prikolice, ki je na kakšni cesti, spredaj najmanj dve beli ali selektivni rumeni luči in zadaj sodo število rdečih luči, v skladu s predpisi, ki so za avtomobile predvideni v 23. in 24. točki priloge 5; nacionalne zakonodaje pa lahko dovolijo na avtomobilih uporabo srednjih rumenih pozicijskih luči. Določbe tega odstavka veljajo tudi za motorno vozilo z enim ali več priklopniki, pri čemer morajo biti v takem primeru rdeče luči zadaj na zadnjem priklopniku; priklopniki, na katere se nanašajo določbe iz 30. točke priloge 5 k tej konvenciji, morajo imeti v skladu z določbami omenjene 30. točke spredaj dve beli luči;
b) vsako vozilo ali skupina vozil, za katero ne veljajo določbe pod a) iz te točke, mora imeti, če je na cesti, najmanj eno belo ali selektivno rumeno sprednjo luč ter najmanj eno rdečo zadnjo luč; kadar ima eno samo sprednjo ali eno samo zadnjo luč, mora biti ta luč nameščena na sredini vozila ali s strani nasprotne smeri prometa; za vprežna vozila in ročne vozičke lahko nosi napravo s temi lučmi voznik ali spremljevalec, ki hodi s te strani vozila.
3. Luči, predpisane v 2. točki tega člena, morajo biti take, da dejansko opozarjajo druge uporabnike ceste na vozilo; ista svetilka ali ista naprava sme odsevati sprednjo in zadnjo luč le tedaj, kadar so značilnosti vozila, zlasti njegova majhna dolžina, take, da je temu predpisu v takih razmerah zadoščeno.
4. a) Ne glede na določbe 2. točke tega člena:
(i) ne veljajo določbe omenjene 2. točke za ustavljena ali parkirana vozila na cesti, ki so tako osvetljena, da so jasno vidna z zadostne razdalje;
(ii) smejo motorna vozila, pri katerih dolžina in širina ne presegata 6 m (20 čevljev) oziroma 2 m (6 čevljev in 6 col) in na katera ni pripeto nobeno drugo vozilo, imeti tisti čas, dokler stojijo ustavljena ali parkirana na kakšni cesti v kakšnem naselju, imeti eno samo luč na strani, nasprotni robu vozišča, ob katerem je vozilo ustavljeno oziroma parkirano; to je sprednja bela ali rumena avtomobilska luč in zadnja rdeča ali rumena avtomobilska luč;
(iii) ne veljajo določbe pod b) iz omenjene 2. točke za kolesa, za mopede in za motorna kolesa brez prikolice, ki nimajo akumulatorja, medtem ko stojijo ustavljena ali parkirana v naselju ob robu vozišča;
b) poleg tega sme nacionalna zakonodaja dovoliti odstopanja od določb tega člena:
(i) za vozila, ustavljena ali parkirana na posebnih mestih zunaj vozišča;
(ii) za vozila, ustavljena ali parkirana v ulicah stanovanjskih naselij, v katerih je promet majhen.
5. V nobenem primeru ne sme imeti vozilo spredaj rdečih luči, naprav ali rdeče odsevajoče snovi, zadaj pa ne belih ali selektivno rumenih luči, naprav ali pa bele ali rumene odsevajoče snovi; ta določba ne velja za bele ali selektivne rumene luči, ki se uporabljajo pri vzvratni vožnji, ne za osvetljevanje številk in črk svetle barve na zadnjih registrskih tablicah, znakov za razločevanje ali drugih označb, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja, ne za osvetljevanje svetle osnove teh tablic oziroma znakov, ne za premične rdeče luči in ne za moč luči nekaterih prednostnih vozil.
6. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote lahko dovolijo v tolikšni meri, kolikor se jim zdi to mogoče, ne da bi bila ogrožena prometna varnost prometa, v svojih nacionalnih zakonodajah odstopanja od določb tega člena:
a) za vprežna vozila in ročne vozičke;
b) za vozila posebne oblike ali narave in za vozila, ki se uporabljajo v posebne namene ali v posebnih razmerah.
7. Nobene določbe te konvencije ni razlagati tako, kot da bi ovirala nacionalno zakonodajo zahtevati od skupine pešcev, ki jo nekdo vodi ali gre v sprevodu, ter od gonjačev živali, črede ali vprežne tovorne ali jezdne živine, da morajo imeti, pri hoji po vozišču v okoliščinah, opisanih pod b) v 2. točki tega člena, napravo, ki odseva svetlobo, ali luč; v tem primeru mora biti ta bodisi bela ali selektivno rumena sprednja luč ali rdeča zadnja luč, ali pa spredaj in zadaj rumena avtomobilska luč.
33. člen
Osvetlitev: pogoji za uporabo luči, ki so predpisane v prilogi 5
1. Voznik vozila, ki je opremljeno z dolgimi (bleščečimi) lučmi, zasenčenimi lučmi ali pozicijskimi lučmi, opisanimi v prilogi 5 k tej konvenciji, mora uporabljati te luči v naslednjih okoliščinah, kadar mora imeti vozilo v skladu z 32. členom te konvencije najmanj dve beli ali selektivno rumeni sprednji luči:
a) dolgih luči ni treba prižigati v naseljenih krajih, kadar je cesta dovolj osvetljena, in ne zunaj naseljenih krajev, kadar je vozišče nepretrgano osvetljeno in kadar je ta osvetlitev zadostna, da voznik vidi jasno na zadostno razdaljo, kot tudi ne, kadar je vozilo ustavljeno;
b) razen v primerih, ko nacionalna zakonodaja dovoljuje uporabo dolgih luči čez dan, ko je vidljivost, npr. zaradi megle, snega, močnega dežja ali vožnje skozi predor premajhna, ni treba prižigati dolgih luči ali pa jih je treba usmeriti tako, da ne slepijo nasproti prihajajočih:
(i) kadar se nek voznik sreča z drugim vozilom. Žaromete je treba ugasiti ali jih usmeriti tako, da ne slepijo voznika drugega vozila na razdalji, ki je temu potrebna, da more lahko in brez nevarnosti nadaljevati svojo vožnjo;
(ii) kadar vozi vozilo za kakšnim drugim vozilom na majhni razdalji, se smejo uporabiti dolge luči po določbah 5. točke tega člena za nakazovanje nameravanega prehitevanja v okoliščinah, ki jih predvideva 28. člen te konvencije;
(iii) v vseh drugih primerih, ko je treba nujno paziti, da luči ne zaslepijo drugih uporabnikov ceste, uporabnikov vodne poti ali železniške proge, ki teče vzdolž ceste.
c) s pridržkom iz določb pod d) v tej točki je treba zasenčene luči prižgati tedaj, kadar je uporaba žarometov prepovedana z določbami, navedenimi zgoraj pod a) in b); dovoljeno pa jih je uporabiti namesto dolgih luči tudi tedaj, kadar zasenčene luči omogočajo vozniku, da jasno vidi na zadostno razdaljo, drugim uporabnikom ceste pa, da na zadostno razdaljo opazijo vozilo;
d) pozicijske luči je treba uporabljati istočasno, kot dolge luči, zasenčene luči ali meglenke. Uporabljati se smejo tudi same, kadar stoji vozilo ustavljeno ali parkirano ali kadar so na cestah, poleg avtomobilskih cest in cest, ki so omenjene v 4. točki 25. člena te konvencije, svetlobne razmere take, da vozniki jasno vidijo do neke določene razdalje ali da morejo drugi uporabniki opaziti vozilo na zadostno razdaljo.
2. Če je vozilo opremljeno z meglenkami, ki so opisane v prilogi 5 k tej konvenciji, jih je treba uporabljati edino le ob megli, sneženju ali močnem dežju. Ne glede na določbe pod c) iz 1. točke tega člena se prižiganje meglenk nadomešča s prižiganjem zasenčenih luči, pri čemer lahko nacionalna zakonodaja dovoli v takem primeru sočasno uporabo obojih luči.
3. Ne glede na določbe 2. točke tega člena sme nacionalna zakonodaja dovoliti prižiganje meglenk na ozkih cestah s številnimi ovinki tudi v primerih, ko ni megle, ko ne sneži in ni močnega dežja.
4. Nobene določbe te konvencije ni mogoče razlagati tako, kot da bi ovirala nacionalno zakonodajo, da ne sme zahtevati uporabe zasenčenih luči v naseljenih krajih.
5. Svetlobna opozorila, omenjena v 2. točki 28. člena te konvencije so v tem, da voznik v kratkih presledkih nepretrgoma prižiga zasenčene luči ali da nepretrgoma prižiga dolge luči, ali pa v kratkih presledkih izmenoma prižiga zasenčene in dolge luči.
34. člen
Odstopanja
1. Kadar kakšno prednostno vozilo s posebnimi svetlobnimi in zvočnimi opozorili naznani svoje približevanje, je vsak uporabnik ceste dolžan napraviti na vozišču prosto pot in se, če je potrebno, ustaviti.
2. Nacionalne zakonodaje lahko predpišejo, da vozniki prednostnih vozil, kadar s posebnimi opozorili naznanjajo svojo vožnjo in kadar s tem ne spravljajo v nevarnost drugih uporabnikov ceste, niso dolžni spoštovati nobene določbe ali dela določb tega II. poglavja, izvzemši določbe iz 2. točke 6. člena.
3. Nacionalne zakonodaje lahko določijo, v kolikšni meri je osebje, ki gradi, popravlja ali vzdržuje cesto, vštevši tudi voznike k takim delom pritegnjenih strojev, s pridržkom, da stori koristne previdnostne ukrepe, oproščeno dolžnosti, da med deli upošteva določbe 11. in 12. člena te konvencije.
4. Da bi bilo mogoče obiti stroje, omenjene v tretjem odstavku tega člena, ali da bi se bilo mogoče križati z njimi, medtem ko opravljajo dela na cesti, se voznikom drugih vozil, če potrebe to dovoljujejo in če storijo vse koristne varnostne ukrepe, ni treba ravnati po določbah 11. in 12. člena te konvencije.
III. p o g l a v j e
POGOJI, KI JIH MORAJO IZPOLNITI AVTOMOBILI IN PRIKLOPNIKI, DA BI BILI SPREJETI V MEDNA RODNEM PROMETU
35. člen
Registracija
1. a) Po določbah te konvencije mora biti vsak avtomobil v mednarodnem prometu in vsak priklopnik, izvzemši lahek priklopnik, ki je pripet k avtomobilu, registriran v kakšni državi pogodbenici ali kakšni njeni teritorialni enoti, voznik avtomobila pa mora imeti v dokaz te registracije listino, katero mu je izdalo bodisi pristojno oblastvo države pogodbenice ali njene teritorialne enote ali pa v njegovem imenu združenje, ki ga je to v tem smislu pooblastilo. Listina o registraciji mora vsebovati najmanj:
— zaporedno številko, tako imenovano registrsko številko, ki je opisana v prilogi 2 k tej konvenciji;
— datum prve registracije vozila;
— ime in priimek ter prebivališče imetnika listine;
— ime in znamko tovarne, ki je izdelala vozilo;
— številko šasije (številko izdelave in številko tovarniške serije);
— največjo dovoljeno težo, če gre za vozilo, ki je namenjeno za prevoz blaga;
— veljavnost listine, če je ta omejena.
Podatki na listini morajo biti napisani s črkami latinice ali izključno z angleškim kurzivom, ali pa znova napisani na ta način.
b) Države pogodbenice in njihove teritorialne enote pa lahko odločijo, da mora biti na listinah, izdanih na njihovem območju, namesto datuma prve registracije navedeno leto izdelave.
2. Ne glede na določbe 1. točke tega člena se mora vozilo, ki je sestavljeno iz še enega neločljivo sklenjenega dela, medtem ko je v mednarodnem prometu, ravnati po določbah te konvencije celo tedaj, kadar sta vlečni del in priklopnik registrirana z isto številko in imata eno samo listino.
3. Nobene določbe te konvencije ni razlagati tako, kot da bi omejevala države pogodbenice ali njihove teritorialne enote v pravici, da smejo v primerih, ko vozilo v mednarodnem prometu ni registrirano na ime tistega, ki je v njem, zahtevati od voznika, naj to pojasni, in vozilo pridržati.
4. Priporočljivo je, da države pogodbenice, ki še niso rešile tega vprašanja, ustanovijo na nacionalni ali regionalni ravni službo z nalogo, da registrira avtomobile v prometu in centralizira za vozila podatke, ki so na listinah o registraciji.
36. člen
Registrska številka
1. Vsak avtomobil v mednarodnem prometu mora imeti spredaj in zadaj registrsko številko; motorna kolesa pa morajo imeti to številko le zadaj.
2. Vsak registriran priklopnik v mednarodnem prometu mora imeti na zadnjem delu svojo številko. Če kakšen avtomobil vleče enega ali več priklopnikov, mora imeti edini ali zadnji priklopnik, če ni registriran, registrsko številko vozila, katero ga vleče.
3. Sestavljanje in nameščanje registrske številke iz tega člena je treba uskladiti z določbami priloge 2 k tej konvenciji.
37. člen
Znak za razločevanje države, v kateri je vozilo registrirano
1. Vsako vozilo v mednarodnem prometu mora imeti na zadnjem delu poleg svoje registrske številke tudi označbo države, v kateri je registrirano.
2. Vsak priklopnik, ki je pripet k nekemu avtomobilu, ki mora imeti v smislu 36. člena te konvencije zadaj registrsko številko, mora imeti zadaj tudi znak za razločevanje države, v kateri je bila registrska številka izdana. Določbe te točke veljajo tudi v primerih, ko je priklopnik registriran v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri je registriran avtomobil, na katerega je pripet; če priklopnik ni registriran, mora imeti zadaj znak za razločevanje države, v kateri je registrirano vlečno vozilo, razen v primerih, ko vozi po tej državi.
3. Sestavljanje in način nameščanja znaka za razločevanje, omenjenega v tem členu, mora biti v skladu z določbami priloge 3 k tej konvenciji.
38. člen
Označbe za identifikacijo
Vsak avtomobil in vsak priklopnik v mednarodnem prometu mora imeti označbe za identifikacijo, ki so določene v prilogi 4 k tej konvenciji.
39. člen
Tehnični predpisi
Vsak avtomobil, vsak priklopnik in vsaka skupina vozil v mednarodnem prometu mora izpolnjevati pogoje, ki so predpisani v določbah priloge 5 k tej konvenciji. Poleg tega morajo biti v brezhibnem stanju.
40. člen
Začasna določba
Deset let od uveljavitve te konvencije v skladu s 1. točko 47. člena bodo za priklopnike v mednarodnem prometu ne glede na njihovo največjo dovoljeno težo veljale določbe te konvencije celo tedaj, kadar niso registrirani.
IV. p o g l a v j e
VOZNIKI AVTOMOBILOV
41. člen
Veljavnost vozniških listin
1. Države pogodbenice bodo priznavale:
a) vsako dovoljenje, ki je sestavljeno v njihovem jeziku ali katerem od njihovih jezikov, ali pa ima zraven overjen prevod, če ni sestavljeno v katerem od teh jezikov;
b) vsako nacionalno dovoljenje, ki je v skladu z določbami priloge 6 k tej konvenciji;
c) ali vsako mednarodno dovoljenje, ki je v skladu z določbami priloge 7 k tej konvenciji, kot veljavno na svojem območju za vožnjo vozil iz kategorij, na katere se listina nanaša; pogoj pri tem je, da je ustrezna listina veljavna in da jo je izdala neka druga država pogodbenica, kakšna njena teritorialna enota ali kakšno združenje, ki ga je pooblastila ta druga država pogodbenica ali kakšna njena teritorialna enota. Določbe te točke pa ne veljajo za listine voznikov, ki se učijo vožnje.
2. Ne glede na določbe prejšnje točke:
a) se v primeru, ko je v posebni opombi — upoštevajoč invalidnost voznika — veljavnost vozniške listine pogojena z zahtevo, da mora prizadeti nositi kakšne aparate ali izvršiti kakšne spremembe na vozilu — listina priznava kot veljavna le tedaj, če je to upoštevano;
b) lahko države pogodbenice odklonijo na svojem območju priznanje veljavnosti vsake vozniške listine, če lastnik še ni dopolnil 18 let;
c) lahko države pogodbenice na svojem območju odklonijo priznanje veljavnosti vozniške listine za vožnjo avtomobilov ali skupine vozil kategorij C, D in E navedenih v prilogah 6 in 7 k tej konvenciji, če lastnik še ni dopolnil 21 let.
3. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo ukrenile, kar je treba, da se nacionalne in mednarodne vozniške listine, omenjene pod a), b) in c) v 1. točki tega člena, ne bi izdajale na njihovem območju brez primernega jamstva za sposobnosti voznika in njegovo telesno zmožnost.
4. Pri uporabi 1. točke in 2. točke pod c) tega člena:
a) je na avtomobile B kategorije, omenjene v prilogah 6 in 7 k tej konvenciji, lahko pripet lahek priklopnik; nanje je lahko pripet tudi priklopnik, pri katerem največja dovoljena teža presega 750 kg (1650 funtov), vendar ne presega teže praznega avtomobila, če seštevek največjih dovoljenih tež tako spetih vozil ne presega 3500 kg (7700 funtov);
b) je na avtomobile kategorij C in D, omenjene v prilogah 6 in 7 k tej konvenciji, lahko pripet lahek priklopnik, če tako nastala celota ne neha pripadati kategoriji C oziroma D.
5. Mednarodno listino more dobiti le tisti, ki ima nacionalno listino, za katero je treba izpolniti minimalne, v tej konvenciji navedene pogoje. Njena veljavnost ne more biti daljša od ustrezne nacionalne listine, njena številka pa mora biti zapisana na mednarodni listini.
6. Določbe tega člena ne zavezujejo držav pogodbenic:
a) da bi morale priznavati veljavnost nacionalne ali mednarodne listine, izdane na območju kakšne druge države pogodbenice osebam, ki so normalno prebivale na njihovem območju takrat, ko jim je bila listina izdana, ali je bilo normalno prebivališče potem preneseno na njihovo območje;
b) da bi morale priznavati veljavnost omenjenih listin, izdanih voznikom, ki takrat niso imeli normalnega prebivališča na območju, na katerem je bila listina izdana, ali je bilo njihovo prebivališče potem preneseno na kakšno drugo območje.
42. člen
Prenehanje veljavnosti vozniških listin
1. Države pogodbenice in njihove teritorialne enote smejo vozniku, ki je na njihovem območju storil prekršek, ki ima po njihovi zakonodaji za posledico odvzem vozniške listine, odvzeti pravico, da bi na njihovem območju uporabljal svojo nacionalno ali mednarodno vozniško listino. V takem primeru sme pristojno oblastvo tuje države pogodbenice ali pristojno oblastvo teritorialne enote, ki je vozniku vzela pravico uporabe listine:
a) zahtevati od njega, da mu listino izroči, in jo obdržati do izteka roka, do katerega mu je bila pravica uporabe listine odvzeta, ali dotlej, dokler voznik ne zapusti njenega ozemlja, če ga zapušča pred iztekom tega roka;
b) obvestiti o odvzemu pravice do uporabe listine oblastvo, ki je listino izdalo ali v katerega imenu je bila listina izdana;
c) če gre za mednarodno listino, zapisati na prostor, ki je za to namenjen opombo, da listina na njegovem območju ne velja;
d) dopolniti v primeru, ko ni uporabilo postopka pod a) iz te točke, obvestilo, omenjeno pod b), in zahtevati od oblastva, ki je listino izdalo ali v katerega imenu je bila listina izdana, naj sporoči prizadetemu, kaj je bilo protiv njemu odločeno.
2. Države pogodbenice si bodo prizadevale, da službeno sporočijo prizadetim odločbe, ki jim bodo vročene po postopku, opisanem pod d) v 1. točki tega člena.
3. Nobene določbe te konvencije ni razlagati kot prepoved, da države pogodbenice in njihove teritorialne enote ne bi smele preprečiti vozniku z nacionalno ali mednarodno listino vožnje, če je očitno ali dokazano, da mu njegovo stanje ne dovoljuje varne vožnje, ali če mu je bila odvzeta pravica vožnje v državi, v kateri ima svoje normalno prebivališče.
43. člen
Začasna določba
Mednarodne vozniške listine, ki so v skladu z določbami konvencije o cestnem prometu, podpisane v Ženevi 19. septembra 1949, in bodo izdane v dobi petih let, začenši od uveljavitve te konvencije, bodo glede uporabe 41. in 42. člena te konvencije skladno s 1. točko 47. člena te konvencije izenačene z mednarodnimi listinami, ki jih predvideva ta konvencija.
V. p o g l a v j e
POGOJI, KI JIH MORAJO IZPOLNJEVATI KOLESA IN MOPEDI, DA BI BILI SPREJETI V MEDNARODNEM PROMETU
44. člen
1. Kolesa brez motorja morajo v mednarodnem prometu:
a) imeti učinkovito zavoro;
b) imeti zvonec, ki je slišen zadosti daleč, in ne smejo imeti nobenega drugega zvočnega signala;
c) imeti zadaj napravo, ki odseva rdečo luč, in napravo, ki odseva spredaj belo ali selektivno rumeno luč, zadaj pa rdečo luč.
2. Na območju držav pogodbenic, ki se v skladu z 2. točko 54. člena te konvencije niso izjavile za izenačenje mopedov z motornimi kolesi, morajo mopedi v mednarodnem prometu:
a) imeti dve neodvisni zavori;
b) imeti zvonec ali kakšen drug zvočni signal, ki se sliši zadosti daleč;
c) imeti učinkovit dušilnik;
d) imeti spredaj napravo, ki sveti z belo ali selektivno rumeno lučjo, ter zadaj rdečo luč in napravo, ki odseva rdečo luč;
e) imeti označbo za identifikacijo, opisano v prilogi 4 k tej konvenciji.
3. Na območju držav pogodbenic, ki so se v skladu z 2. točko 54. člena te konvencije izjavile za izenačenje (poistovetenje) mopedov z motornimi kolesi, so pogoji, ki jih morajo izpolnjevati mopedi za sprejem v mednarodni promet, opredeljeni za motocikliste v prilogi 5 k tej konvenciji.
VI. p o g l a v j e
KONČNE DOLOČBE
45. člen
1. Ta konvencija bo odprta v sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku do 31. decembra 1969 za podpis vsem državam članicam Organizacije združenih narodov ali članicam kakšne njene specializirane ustanove ali Mednarodne agencije za atomsko energijo in podpisnicam statuta Mednarodnega sodišča ter vsem drugim državam, ki jih je Generalna skupščina Združenih narodov povabila, naj ji pristopijo.
2. Ta konvencija mora biti ratificirana. Ratifikacijske listine se deponirajo pri generalnem tajniku Organizacije združenih narodov.
3. Ta konvencija bo odprta za pristop vsaki državi, omenjeni v 1. točki tega člena. Pristopne listine se deponirajo pri generalnem tajniku.
4. Ob podpisu te konvencije ali izročitvi svojih ratifikacijskih ali pristopnih listin sporoči vsaka država generalnemu tajniku, kateri znak za razločevanje si je v skladu z določbami priloge 3 k tej konvenciji izbrala za mednarodni promet vozil, ki jih je registrirala. S poznejšim sporočilom generalnemu tajniku lahko spremeni znak za razločevanje, ki si ga je izbrala prej.
46. člen
1. Vsaka država lahko ob podpisu ali ratifikaciji te konvencije, ob pristopu h konvenciji ali pozneje izjavi s sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku, da bo uporabljala konvencijo za vsa ozemlja ali za posamezna ozemlja, ki ona skrbi za njihove mednarodne odnose. Na ozemlju oziroma na ozemljih, omenjenih v sporočilu, se začne konvencija uporabljati po tridesetih dneh od dneva, ko dobi generalni tajnik tako sporočilo, ali od dneva, ko začne veljati za državo, ki pošilja sporočilo, če je ta dan poznejši.
2. Vsaka država, ki je podala izjavo po 1. točki tega člena, lahko pozneje vselej izjavi s sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku, da bo nehala uporabljati konvencijo na ozemlju, omenjenem v sporočilu; na omenjenem ozemlju neha konvencija veljati leto dni pozneje, računano od dneva, ko generalni tajnik prejme tako sporočilo.
3. Vsaka država, ki pošlje sporočilo v smislu 1. točke tega člena, sporoči generalnemu tajniku znak ali znake za razločevanje, ki se jih je po določbah priloge 3 k tej konvenciji izbrala v mednarodnem prometu za vozila, registrirana na zadevnem ozemlju oziroma na zadevnih ozemljih. S poznejšim sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku, lahko vsaka država spremeni znak za razločevanje, ki si ga je bila izbrala prej.
47. člen
1. Ta konvencija začne veljati po dvanajstih mesecih od izročitve petnajste ratifikacijske ali pristopne listine.
2. Za vsako državo, ki ratificira to konvencijo ali ji pristopi po izročitvi petnajste ratifikacijske ali pristopne listine, začne konvencija veljati po dvanajstih mesecih od dneva, ko izroči svojo ratifikacijsko ali pristopno listino.
48. člen
Z dnem, ko začne veljati ta konvencija, nehajo veljati in so v odnosih med državami pogodbenicami z njo nadomeščene: mednarodna konvencija o avtomobilskem prometu in mednarodna konvencija o cestnem prometu, ki sta bili podpisani v Parizu dne 24. aprila 1926, konvencija o interameriški ureditvi avtomobilskega prometa, ki je bila razgrnjena za podpis v Washingtonu 15. decembra 1943, in konvencija o cestnem prometu, ki je bila razgrnjena za podpis v Ženevi dne 19. septembra 1949.
49. člen
1. Po enem letu od uveljavitve te konvencije lahko vsaka država pogodbenica predlaga k njej enega ali več amandmajev. Besedilo vsakega predlaganega amandmaja z obrazložitvijo je treba poslati generalnemu tajniku, ta pa ga posreduje vsem državam pogodbenicam. Države pogodbenice imajo možnost, da v dvanajstih mesecih od dneva, ko dobijo tak predlog, sporočijo generalnemu tajniku: a) ali amandma sprejemajo, b) ali ga zavračajo, c) ali pa želijo, naj se skliče konferenca, ki naj ga obravnava. Generalni tajnik pošlje besedilo predlaganega amandmaja tudi vsem drugim državam, omenjenim v 1. točki 45. člena te konvencije.
2. a) Vsak predlagani amandma, ki je bil sporočen državam po prejšnji točki, velja za sprejetega, če dobi generalni tajnik v omenjenih dvanajstih mesecih od manj kot tretjine držav pogodbenic sporočilo, da bodisi zavračajo amandma bodisi želijo sklic konference, ki naj ga obravnava. Generalni tajnik sporoči vsem državam pogodbenicam vsak predlagani amandma, ki je bil sprejet ali zavrnjen, in vsako zahtevo za sklic konference. Če skupno število zavrnjenih amandmajev in zahtev za sklic konference, ki jih je prejel v omenjenem roku dvanajstih mesecev, ne dosega tretjine vseh držav pogodbenic, sporoči generalni tajnik vsem državam pogodbenicam, da bo amandma začel veljati po šestih mesecih od izteka v prejšnji točki omenjenega dvanajstmesečnega roka za vse države pogodbenice, razen za tiste, ki so v omenjenem roku amandma zavrnile ali zahtevale sklic konference za njegovo obravnavanje.
b) Vsaka država pogodbenica, ki v omenjenem dvanajstmesečnem roku zavrne predlagani amandma ali zahteva sklic konference za njegovo obravnavanje, lahko po izteku tega roka ob vsakem času sporoči generalnemu tajniku, da amandma sprejema, nakar posreduje generalni tajnik to njeno sporočilo vsem drugim državam pogodbenicam. Za države pogodbenice, ki pošljejo sporočilo, da amandma sprejemajo, začne amandma veljati šest mesecev od dneva, ko generalni tajnik prejme to njihovo sporočilo.
3. Če predlagani amandma ni sprejet po 2. točki tega člena, če v roku dvanajstih mesecev, omenjenem v 1. točki tega člena, manj kot polovica vseh držav pogodbenic sporoči generalnemu tajniku, da zavračajo predlagani amandma, in če mu končno najmanj tretjina vseh držav pogodbenic, vendar ne manj kot deset, sporoči, da amandma sprejemajo ali da želijo sklic konference, ki naj ga obravnava, skliče generalni tajnik konferenco za obravnavanje predlaganega amandmaja ali kakršnegakoli drugega predloga, ki ga je dobil po 4. točki tega člena.
4. Če je sklicana konferenca po 3. točki tega člena, povabi generalni tajnik nanjo vse države, omenjene v 1. točki 45. člena te konvencije. Na vse na konferenco povabljene države se obrne s prošnjo, naj mu najmanj šest mesecev pred njenim začetkom pošljejo vse predloge, za katere želijo, naj bi jih konferenca obravnavala poleg predlaganega amandmaja; take predloge sporoči najmanj tri mesece pred začetkom konference vsem nanjo povabljenim državam.
5. a) Vsak amandma k tej konferenci velja za sprejetega, če so ga z dvetretjinsko večino sprejele države, zastopane na konferenci; pogoj pri tem pa je, da obsega ta večina najmanj dve tretjini na konferenci zastopanih držav pogodbenic. Generalni tajnik sporoči vsem državam pogodbenicam, da je bil amandma sprejet; ta začne veljati po dvanajstih mesecih od tega sporočila za vse države pogodbenice, razen za tiste, ki v tem roku sporočijo generalnemu tajniku, da amandma zavračajo.
b) Vsaka država pogodbenica, ki je v omenjenem dvanajstmesečnem roku zavrnila amandma, lahko vselej sporoči generalnemu tajniku, da ga sprejema, generalni tajnik pa posreduje to sporočilo vsem drugim državam pogodbenicam. Za državo pogodbenico, ki je sporočila generalnemu tajniku, da sprejema amandma, začne ta veljati po šestih mesecih, odkar je bil generalni tajnik o tem obveščen, ali na koncu omenjenega roka dvanajstih mesecev, če se ta rok izteka pozneje.
6. Če ni šteti, da je predlagani amandma sprejet po 2. točki tega člena, in če niso izpolnjeni predpisani pogoji za sklic konference iz 3. točke tega člena, se šteje, da je predlog amandmaja zavržen.
50. člen
Vsaka država pogodbenica lahko odpove to konvencijo s pismenim sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku. Odpoved začne veljati leto dni potem, ko generalni tajnik prejme tako sporočilo.
51. člen
Ta konvencija neha veljati, če je število držav pogodbenic v kateremkoli obdobju zaporednih dvanajst mesecev manjše od pet.
52. člen
Vsak spor med dvema ali več državami pogodbenicami v zvezi z razlago ali izvajanjem te konvencije, ki ga države niso mogle rešiti s pogajanji ali kako drugače, se lahko na zahtevo katerekoli prizadete države pogodbenice predloži Mednarodnemu sodišču, da o njem razsodi.
53. člen
Nobene določbe te konvencije ni razlagati kot prepoved za države pogodbenice, da ne bi smele v skladu z določbami ustanovne listine Združenih narodov ukreniti, kar narekuje položaj, če se jim zdi to nujno za njihovo zunanjo ali notranjo varnost.
54. člen
1. Vsaka država lahko ob podpisu te konvencije ali ob izročitvi svoje ratifikacijske ali pristopne listine izjavi, da je ne zavezuje 52. člen te konvencije, 52. člen tudi ne zavezuje drugih držav pogodbenic nasproti katerikoli državi pogodbenici, ki poda tako izjavo.
2. Ob izročitvi svoje ratifikacijske ali pristopne listine lahko vsaka država izjavi s sporočilom, ki ga naslovi na generalnega tajnika, da pri uporabi te konvencije izenačuje mopede z motornimi kolesi (1. člen pod n).
Vsaka država lahko naknadno s sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku, vselej umakne svojo izjavo.
3. Izjave iz 2. točke tega člena začnejo veljati po šestih mesecih, odkar dobi generalni tajnik tako sporočilo, ali pa tistega dne, ko začne konvencija veljati za državo, ki je tako izjavo dala, če je ta datum poznejši od prejšnjega.
4. Vsaka sprememba prej izbranega znaka za razločevanje, poslana po 4. točki 45. člena ali po 3. točki 46. člena te konvencije, začne veljati po treh mesecih, odkar je o tem obveščen generalni tajnik.
5. Pridržki k tej konvenciji in njenim prilogam, izvzemši pridržek, ki je predviden v 1. točki tega člena, so dovoljeni pod pogojem, da so pismeno formulirani; če pa so bili formulirani pred izročitvijo ratifikacijske ali pristopne listine, morajo biti v njej potrjeni. Generalni tajnik pošlje take pridržke vsem državam, omenjenim v 1. točki 45. člena te konvencije.
6. Vsaka država pogodbenica, ki izrazi kakšen pridržek ali da izjavo v smislu 1. ali 4. točke tega člena, ju lahko pozneje vselej umakne s sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku.
7. Vsak pridržek, podan po 5. točki tega člena:
a) spreminja za državo pogodbenico, ki ga je formulirala v svojih mejah tiste določbe konvencije, na katere se nanaša;
b) spreminja omenjene določbe v enakih mejah za druge države pogodbenice v njihovih odnosih s tisto državo pogodbenico, ki je pridržek sporočila.
55. člen
Poleg izjav, obvestil in sporočil iz 49. in 54. člena te konvencije sporoči generalni tajnik drugim, v 1. točki 45. člena navedenim državam:
a) podpise, ratifikacije in pristope po 45. členu;
b) sporočila in izjave po 4. točki 45. člena in po 46. členu;
c) dan uveljavitve te konvencije v smislu 47. člena;
d) dan uveljavitve amandmajev k tej konvenciji v skladu z 2. in 5. točko 49. člena;
e) odpovedi v smislu 50. člena;
f) prenehanje te konvencije v smislu 51. člena.
56. člen
Izvirnik te konvencije, sestavljen v enem izvodu v angleškem, kitajskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku, pri čemer ima vseh pet besedil enako veljavo, se deponira pri generalnem tajniku Organizacije Združenih narodov, ta pa bo poslal overjene kopije vsem državam, navedenim v 1. točki 45. člena te konvencije.
Sestavljeno na Dunaju osmega novembra tisoč devetsto oseminšestdesetega leta.
Priloga 1
ODSTOPANJA OD OBVEZNEGA SPREJEMANJA AVTOMOBILOV IN PRIKLOPNIKOV V MEDNARODNEM PROMETU
1. Države pogodbenice imajo pravico odkloniti v mednarodnem prometu na svojem območju sprejem avtomobilov, priklopnikov in skupnih vozil, pri katerih skupna teža ali osna obremenitev ali pa dimenzije presegajo meje, ki jih nacionalna zakonodaja določa za vozila, registrirana na njihovem območju. Države pogodbenice, na katerih območju se opravlja promet tovornih vozil, si bodo prizadevale skleniti regionalne sporazume in z njimi omogočiti v mednarodnem prometu dostop k cestam na tem področju, izvzemši slabe ceste, vozila in konvoje vozil, pri katerih teža in dimenzije ne presegajo v teh sporazumih dogovorjenega obsega.
2. Pri uporabi 1. točke te priloge se ne šteje, da presegajo največjo dovoljeno širino profila:
a) gume v bližini njihovega dotika z zemljo in s kazalcem pritiska na gume;
b) morebitne naprave proti drsenju, nameščene na kolesa;
c) ogledala, ki so tako konstruirana, da se dajo pod zmernim pritiskom premikati v obeh smereh, ne da bi pri tem segala čez največjo dovoljeno širino;
d) bočni smerni kazalci in luči, če za nekaj centimetrov segajo čez dovoljeno širino;
e) carinski pečati na tovoru in naprave za pritrditev in zavarovanje teh pečatov.
3. Države pogodbenice imajo pravico odkloniti v mednarodnem prometu na svojem območju naslednje konvoje vozil, če njihova nacionalna zakonodaja prepoveduje konvoje:
a) motorna kolesa s prikolicami;
b) konvoje, sestavljene iz enega avtomobila in več priklopnikov;
c) vozila s polpriklopniki, ki so namenjena za prevoz ljudi.
4. Države pogodbenice imajo pravico odkloniti v mednarodnem prometu na svojem območju avtomobile in priklopnike, na katere se nanašajo odstopanja, opisana v 60. točki priloge 5 h konvenciji.
5. Države pogodbenice imajo pravico odkloniti v mednarodnem prometu na svojem območju kolesa in motorna kolesa, pri katerih voznik ali v nekaterih primerih potnik nima varnostne čelade.
6. Države pogodbenice lahko postavijo kot pogoj, da sprejmejo v mednarodnem prometu na svojem območju kakršenkoli avtomobil, izvzemši kolo ali motorno kolo brez prikolice, da mora imeti napravo, omenjeno v 56. točki priloge 5 h konvenciji in namenjeno, da v primeru ustavitve na vozišču označi nevarnost, ki jo pomeni tako ustavljeno vozilo.
7. Države pogodbenice lahko postavijo za to, da sprejmejo v mednarodnem prometu na nekaterih težavnih delih cest ali na nekaterih svojih območjih s slabim terenom avtomobile, pri katerih največja dovoljena teža presega 3500 kg (7700 funtov), pogoj, da morajo na teh cestah oziroma na teh območjih spoštovati posebne predpise njihove nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na sprejemanje vozil z največjo dovoljeno težo, katera so one registrirale.
8. Države pogodbenice imajo pravico odkloniti v mednarodnem prometu na svojem območju vsak avtomobil, ki ima za osvetljevanje ceste luči z asimetričnim snopom, če regulacija snopa ni prilagojena smeri prometa na njihovem območju.
9. Države pogodbenice imajo pravico odkloniti v mednarodnem prometu na svojem območju avtomobil ali priklopnik k avtomobilu, ki ima kakšen drug znak za razločevanje, ne pa tisti znak, ki je predpisan za tako vozilo v 37. členu te konvencije.
Priloga 2
REGISTRSKA ŠTEVILKA AVTOMOBILA IN PRIKLOPNIKA V MEDNARODNEM PROMETU
1. Registrska številka, omenjena v 35. in 36. členu konvencije, mora biti sestavljena bodisi iz številk ali pa iz številk in črk. Številke morajo biti arabske, črke pa velike črke latinice. Dovoljena je uporaba drugih številk ali črk, vendar mora biti tedaj registrska številka ponovljena z arabskimi številkami in velikimi črkami latinice.
2. Tako sestavljena registrska številka mora biti nameščena na sredi nepremičnega vozila in za opazovalca podnevi ob jasnem vremenu čitljiva na razdaljo najmanj 40 m (130 čevljev); države pogodbenice pa lahko zmanjšajo za vozila, ki jih one registrirajo, to najmanjšo razdaljo za motorna kolesa in posebne kategorije avtomobilov, na katere bi se težko dale namestiti toliko velike registrske številke, da bi bile čitljive na razdaljo 40 m (130 čevljev).
3. Kadar je registrska številka na posebni tablici, mora biti ta tablica ravna in v pokončnem položaju pritrjena na sredi prereza vozila. Če pa je številka nameščena ali narisana na vozilu, mora biti površina, na kateri je nameščena ali narisana, ravna in navpična ali pa skoroj ravna ali navpična na ravnino srednjega prereza vozila.
4. S pridržkom določb iz 5. točke 32. člena konvencije je lahko tablica ali površina, na kateri je nameščena ali narisana registrska številka, iz svetlečega se materiala.
Priloga 3
ZNAK ZA RAZLOČEVANJE AVTOMOBILOV IN PRIKLOPNIKOV V MEDNARODNEM PROMETU
1. Znak za razločevanje, ki je omenjen v 37. členu konvencije, mora biti sestavljen iz ene do treh velikih latinskih črk. Črke morajo biti visoke najmanj 0,08 m (3,1 cole), črte pa debele najmanj 0,01 m (0,4 cole). Črke morajo biti v črni barvi na beli tablici elipsaste oblike, katere glavna os je vodoravna.
2. Če ima znak za razločevanje eno samo črko, je glavna os lahko pokončna.
3. Znak za razločevanje ne sme biti vključen v registrsko številko in tudi ne na takem mestu, da bi se dal zamenjati s to slednjo ali da bi škodoval njeni čitljivosti.
4. Na motornih kolesih in njihovih prikolicah morata biti osi elipse dolgi najmanj 0,175 m (6,9 col) in 0,115 m (4,5 col). Na drugih motornih vozilih in njihovih priklopnikih pa morata biti osi elipse dolgi:
a) najmanj 0,24 m (9,4 cole) in 0,145 m (5,7 col), če vsebuje znak za razločevanje manj kot tri črke.
b) 0,175 m (6,9 cole) in 0,115 m (4,5 cole), če vsebuje znak za razločevanje manj kot tri črke.
5. Določbe 3. točke priloge 2 veljajo tudi za nameščanje znaka za razločevanje na vozilih.
Priloga 4
OZNAČBE ZA IDENTIFIKACIJO AVTOMOBILOV IN PRIKLOPNIKOV V MEDNARODNEM PROMETU
Označbe za identifikacijo obsegajo:
a) za avtomobile:
(i) znamko ali označbo tovarne, ki je izdelala vozilo;
(ii) na šasiji ali (če ni šasije) na karoseriji tovarniško številko proizvodnje ali serijsko številko tovarne;
(iii) na motorju številko motorja, kadar jo nanj vtisne tovarna, ki je motor izdelala;
b) za priklopnike — označbe, navedene zgoraj pod (i) in (ii);
c) za kolesa z motorjem — označbo števila kubikov in označbo »cm«.
2. Črke in številke, iz katerih je sestavljena označba za identifikacijo, navedena v 1. točki te priloge, morajo biti na vidnih mestih in lahko čitljive; poleg tega morajo biti take, da se dajo težko spremeniti ali uničiti. Označba za identifikacijo mora biti napisana izključno v latinici ali v tako imenovanem angleškem kurzivu ter v arabskih številkah, ali pa na ta način ponovljena.
Priloga 5
TEHNIČNI POGOJI ZA AVTOMOBILE IN PRIKLOPNIKE
1. Države pogodbenice, ki so po 1. členu pod n) konvencije izjavile, da želijo z motornimi kolesi izenačiti vozila na treh kolesih, pri katerih teža brez tovora ne presega 400 kg (900 funtov), morajo določbe iz te priloge, ki so predvidene za motorna kolesa, prenesti na ostala vozila.
2. V smislu te priloge velja izraz »priklopnik« samo za priklopnike, ki jih vlečejo avtomobili.
3. Upoštevajoč določbe podtočke a) iz 2. točke 3. člena konvencije sme vsaka država pogodbenica za avtomobile, ki jih ona registrira, in za priklopnike, ki jih sprejema v promet v skladu z nacionalno zakonodajo, izdati predpise, s katerimi dopolni določbe te priloge ali jih poostri.
I. o d d e l e k
Zavorni sistem
4. V tem poglavju označuje:
a) izraz »kolesa ene osi« — kolesa, ki so simetrično ali skoraj simetrično razporejena na povprečni vzdolžni prerez vozila, celo tedaj, če niso na isti osi (tandem os se šteje za dve osi);
b) izraz »delovna zavora« — napravo, ki se uporablja za zmanjševanje hitrosti in ustavljanje vozila;
c) izraz »parkirna zavora« — napravo, ki se uporablja, da obdrži vozilo v nepremičnem položaju, kadar je voznik odsoten;
d) izraz »pomožna zavora« — napravo, s katero se zmanjšuje hitrost in ustavlja vozilo, če delovna zavora odpove.
A. Zavorni sistem vozil, izvzemši motorna kolesa
5. Vsako vozilo, razen motornega kolesa, mora imeti zavoro, ki jo voznik za volanom z lahkoto aktivira. Ta zavorni sistem mora zagotavljati tele tri funkcije zaviranja:
a) delovna zavora mora zmanjšati hitrost vozila in ga zanesljivo, hitro in učinkovito ustaviti, ne glede na obremenitev ter ne glede na nagib ali vzpon, na katerem je vozilo;
b) parkirna zavora mora obdržati vozilo v nepremičnem položaju ne glede na obremenitev, nagib ali vzpon 16%, pri čemer morajo njene zavorne površine ostati v zavrtnem položaju s pomočjo ustrezne mehanične naprave;
c) pomožna zavora mora vozilo zavreti oziroma ustaviti na ustrezni razdalji, ne glede na obremenitev, če delovna zavora odpove.
6. S pridržkom določb iz 5. točke te priloge imajo lahko naprave, ki zagotavljajo tri funkcije zaviranja (delovna zavora, pomožna zavora in parkirna zavora), skupne dele; kombinacija komand je dovoljena le pod pogojem, da ima vozilo najmanj dve ločeni komandi.
7. Delovna zavora mora delovati na vsa kolesa vozila; vendar pa sta pri vozilih, ki imajo več kot dve osi, kolesi ene osi lahko brez zavor.
8. Pomožna zavora mora delovati najmanj na eno kolo z vsake strani povprečnega vzdolžnega prereza vozila; ista določba velja tudi za parkirno zavoro.
9. Delovna zavora in parkirna zavora morata delovati zaviralno na površino, ki je s kolesi stalno povezana z dovolj trdnimi deli.
10. Zavorna površina ne sme biti narejena tako, da bi se dala ločiti od koles. Taka ločitev pa je dopustna za nekatere zavorne površine pod pogojem:
a) da je zaviranje trenutno, npr. med obremenitvijo, ki je vezana na prenos;
b) da se nanaša na parkirno zavoro in da je to rezultat delovanja voznika in
c) da se nanaša na delovno ali pomožno zavoro in da je zaviranje še naprej mogoče s predpisano učinkovitostjo v skladu s 5. točko te priloge.
B. Zavorni sistem priklopnikov
11. V skladu z določbami 17. točke pod c) te priloge mora imeti vsak priklopnik, razen lahkega priklopnika, zavorni sistem, t.j.:
a) delovno zavoro, ki zmanjšuje hitrost ter zanesljivo, hitro in učinkovito zaustavi vozilo, ne glede na obremenitev ter vzpon ali nagib ceste, po kateri vozi;
b) parkirno zavoro, ki omogoča, da ostane vozilo v nepremičnem položaju ne glede na obremenitev pri vzponu ali nagibu 16%; pri tem morajo ostati njene zavorne površine v zavrtnem položaju s pomočjo ustrezne mehanične naprave. Ta določba pa ne velja za priklopnike, ki se dajo brez orodja ločiti od vlečnega vozila, s pogojem, da se določbe glede parkirnega zaviranja nanašajo na vsa vozila.
12. Naprave, ki zagotavljajo funkciji zaviranja (delovno in parkirno), imajo lahko skupne dele.
13. Delovna zavora mora delovati na vsa kolesa.
14. Delovna zavora mora biti taka, da jo voznik lahko spravi v delovanje s komando delovne zavore vlečnega vozila; če pa največja dovoljena teža priklopnika ne presega 3500 kg (7700 funtov), je lahko delovna zavora konstruirana tako, da se da spraviti v delovanje že z navadnim približevanjem priklopnika in vlečnega vozila (inercijska zavorna komanda).
15. Delovna zavora in parkirna zavora morata pri zaviranju delovati na površino, ki je s kolesi stalno povezana z dovolj trdnimi deli.
16. Zavorne naprave morajo zagotavljati avtomatično ustavitev priklopnika, če bi se med vožnjo pretrgala spojna naprava. Ta predpis pa ne velja za priklopnike z eno osjo ali z dvema osema, ki sta druga od druge oddaljeni najmanj 1 m (40 col), če njihova največja dovoljena teža ne presega 1500 kg (3300 funtov), kot tudi ne za polpriklopnike, ki imajo vzporedno s spojno napravo še dodatni spojni sistem, predviden v 58. točki te priloge.
C. Zavorni sistem sestavljenih vozil
17. Poleg določb iz odstavkov A in B tega oddelka, ki veljajo za ločena vozila (avtomobili in priklopniki), veljajo za več sestavljenih vozil še naslednje določbe:
a) zavorne naprave na vsakem vozilu, ki je del kompozicije, morajo biti skupne;
b) delovanje delovne zavore mora biti pravilno razdeljeno in sinhronizirano na vso kompozicijo sestavljenih vozil;
c) največja dovoljena teža priklopnika, ki nima delovne zavore, ne sme presegati polovice teže vlečnega vozila brez tovora in teže voznika.
D. Zavorni sistem motornega kolesa
18. a) Vsako motorno kolo mora imeti dva neodvisna zavorna sistema s posebnimi komandami, od katerih deluje eden vsaj na zadnje, drugi pa na sprednje kolo ali sprednji kolesi; če ima motorno kolo prikolico, se ne zahteva zaviranje njenega kolesa. Te zavorne naprave morajo omogočati zmanjšanje hitrosti ter zanesljivo, hitro in učinkovito ustavitev motornega kolesa, ne glede na obremenitev ter vzpon ali nagib ceste, po kateri vozi.
b) Poleg naprav iz te točke pod a) morajo imeti motorna kolesa s tremi kolesi, nameščenimi simetrično na vzdolžni srednji prerez vozila, parkirno zavoro, ki ustreza pogojem, predpisanim pod b) v 5. točki te priloge.
II. o d d e l e k
Svetlobne in svetlobno-signalne naprave
19. V smislu določb te konvencije označuje:
izraz »dolge luči« — luči na vozilu, ki so namenjene za osvetljevanje ceste na veliki oddaljenosti pred njim;
izraz »zasenčene luči« — luči na vozilu, ki so namenjene za osvetljevanje ceste pred njim, ki pa ne smejo slepiti ali ovirati voznikov, prihajajočih iz nasprotne smeri, in tudi ne drugih uporabnikov ceste;
izraz »pozicijske luči« — luči na vozilu, namenjene za to, da označijo navzočnost in širino tega vozila, gledanega od spredaj;
izraz »zadnje pozicijske luči« — luči na vozilu, namenjene za to, da označijo navzočnost in širino tega vozila, gledanega od zadaj;
izraz »zavorne luči« — luči na vozilu, namenjene za to, da opozarjajo druge uporabnike udeležence v prometu, ki so za tem vozilom, da spravlja voznik pred njimi v delovanje delovno zavoro;
izraz »meglenke« — luči na vozilu, namenjene za to, da zboljšajo vidljivost ceste ob megli, sneženju, nevihti ali oblaku prahu;
izraz »luči za osvetljevanje ceste pri vzvratni vožnji« — luči, namenjene, da osvetlijo cesto za vozilom in naznanijo drugim voznikom na cesti, da se vozilo premika ali namerava premikati nazaj;
izraz »smerniki« — luči, ki naznanjajo drugim voznikom na cesti, da ima voznik namen zaviti na desno ali na levo;
izraz »odsevnik« — napravo, ki opozarja na navzočnost nekega vozila s tem, da odseva svetlobo od kakšnega svetlobnega vira, ki ni povezan z vozilom, dokler je opazovalec v bližini svetlobnega vira;
izraz »svetleča površina« — površino, s katere prihaja svetloba, za odsevnike pa vidno odsevno površino.
20. Barve v tem poglavju omenjenih luči morajo biti kolikor mogoče v skladu z definicijami iz dodatka k tej prilogi.
21. Vsako vozilo, izvzemši motorno kolo, ki more na ravni cesti razviti večjo hitrost od 40 km (25 milj) na uro, mora imeti spredaj po dve dolgi luči bele ali rumene barve, ki ponoči ob vedrem vremenu učinkovito osvetljujeta cesto na razdaljo najmanj 100 m (325 čevljev) pred vozilom. Zunanja robova odsevajoče površine dolge luči ne smeta biti v nobenem primeru bližja skrajni točki skupne širine vozila od skrajne točke odsevajoče površine zasenčenih luči.
22. Z izjemo motornega kolesa mora imeti vsako vozilo, ki lahko na ravni cesti razvije hitrost 10 km (6 milj) na uro, spredaj po dve beli ali rumeni zasenčeni luči, ki moreta ponoči ob vedrem vremenu učinkovito osvetliti cesto na razdaljo najmanj 40 m (130 čevljev) pred vozilom. Točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza vozila z nobene strani ne sme več kot za 0,40 m (16 col) segati čez skrajno točko skupne širine vozila. Vozilo naj nima več kot dve zasenčeni luči. Zasenčene luči morajo biti naravnane v skladu z definicijo iz 19. točke te priloge.
23. Vsako vozilo, razen motornega kolesa brez prikolice, mora imeti dve sprednji luči bele barve za označevanje vozila; sprednje pozicijske luči pa so lahko selektivno rumene, če so združljive z dolgo ali zasenčeno lučjo, ki odbijajo snop selektivne rumene luči. Če so prižgane samo pozicijske luči na sprednji strani vozila, morajo biti ponoči ob vedrem vremenu vidne na razdaljo najmanj 300 m (1000 čevljev), ne smejo pa slepiti in ne ovirati drugih voznikov na cesti. Točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza vozila, ne sme z nobene strani več kot 0,40 m (16 col) segati čez skrajno točko skupne širine vozila.
24. a) Vsako vozilo, razen motornega kolesa brez prikolice, mora imeti dve zadnji gabaritni rdeči luči za označevanje vozila, ki sta ponoči ob vedrem vremenu vidni na razdaljo najmanj 300 m (1000 čevljev). Točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza vozila, ne sme z nobene strani več kot 0,40 m (16 col) segati čez skrajno točko skupne širine vozila.
b) Vsak priklopnik mora imeti dve zadnji gabaritni pozicijski luči, ki sta ponoči ob vedrem vremenu vidni na razdaljo najmanj 300 m (1000 čevljev), ki pa ne smeta slepiti in ne ovirati drugih voznikov na cesti. Točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza priklopnika, ne sme z nobene strani segati več kot 0,40 m (16 palcev), čez skrajno točko skupne širine priklopnika. Če pa skupna širina priklopnika ne presega 0,80 m (32 col), ima lahko eno samo luč, kadar je pripet na motorno kolo brez stranske prikolice.
25. Vsako vozilo ali priklopnik, ki ima na zadnjem delu znak registracije, mora imeti tudi napravo, ki ta znak osvetljuje, tako da je ponoči ob vedrem vremenu, kadar je vozilo ustavljeno, čitljiv na razdaljo najmanj 20 m (65 palcev) od zadnjega dela vozila; vsaka država pogodbenica pa lahko zmanjša to najmanjšo razdaljo čitljivosti v enakem razmerju in za ista vozila, za katera zmanjšuje najmanjšo razdaljo čitljivosti v skladu z 2. točko priloge 2 h konvenciji.
26. Na vsakem vozilu (vštevši tudi motorna kolesa) in na več priklopnih vozilih, sestavljenih iz enega vozila ter enega ali več priklopnikov, morajo biti električni stiki takšni, da se dajo dolge luči, zasenčene luči, meglenke, sprednje pozicijske luči avtomobila in naprava, omenjena zgoraj v 25. točki, vključiti sočasno z vključitvijo zadnjih gabaritnih luči avtomobila ali zadnjega priklopnega vozila.
Ta določba pa ne velja za dolge ali zasenčene luči, če se uporabljajo za dajanja svetlobnih signalov, omenjenih v 5. točki 53. člena konvencije. Poleg tega morajo biti električni stiki takšni, da so sprednje pozicijske luči vozila vselej vključene, če so vključene zasenčene luči, dolge luči ali meglenke.
27. Vsako vozilo, razen motornega kolesa brez stranske prikolice, mora imeti zadaj najmanj dve rdeči odsevni površini, ki nista trikotne oblike. Točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza vozila, ne sme segati več kot 0,40 m (16 palcev) čez skrajno točko skupne širine vozila. Odsevne površine morajo biti ponoči ob vedrem vremenu za voznika vidne na razdaljo najmanj 150 m (500 čevljev), kadar so osvetljene z dolgimi lučmi njegovega vozila.
28. Vsak priklopnik mora imeti na zadnjem delu najmanj dva rdeča odsevnika (katadioptra). Ti odsevniki morajo imeti obliko enakostraničnega trikotnika; vrh mora biti obrnjen navzgor, zunanji vodoravni robovi pa morajo meriti najmanj 0,15 m (6 col) in največ 0,20 m (8 col); nobena signalna luč ne sme biti vdelana v tem trikotniku. Ti odsevniki morajo ustrezati vidljivosti, ki je določena zgoraj v 27. točki. Točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza priklopnika, ne sme z nobene strani segati več kot 0,40 m (16 col) čez skrajno točko skupne širine priklopnika. Priklopniki, pri katerih skupna širina ne presega 0,80 m (32 col), pa imajo lahko en sam odsevnik, če so pripeti k motornemu kolesu brez stranske prikolice.
29. Vsak priklopnik mora imeti dva sprednja bela odsevnika, ki nista trikotne oblike. Ta odsevnika morata glede položaja in vidljivosti izpolnjevati pogoje, ki so predpisani zgoraj v 29. točki.
30. Priklopnik mora imeti spredaj dve pozicijske luči, če je širok več kot 1,60 (5 čevljev in 4 cole). Tako predpisane pozicijske luči morajo biti nameščene čim bliže najbolj oddaljeni točki skupne širine priklopnika m sme točka odsevne površine, ki je najbolj oddaljena od vzdolžnega srednjega prereza priklopnika segati čez to skrajno točko največ 0,15 m (6 col).
31. Vsako vozilo (izvzemši motorno kolo s stransko prikolico ali brez nje), ki razvije na ravni cesti večjo hitrost od 25 km (15 milj) na uro, mora imeti na zadnji strani dve rdeči zavorni luči, ki sta svetlejši od zadnjih pozicijskih luči. Ista določba velja za vsak priklopnik, ki je na koncu priklopnega vozila (konvoja); zavorne luči pa niso obvezne za manjše priklopnike, ki njihove dimenzije ne pokrivajo zavornih luči vlečnega vozila.
32. Če kakšna država pogodbenica sporoči po 2. točki 54. člena konvencije, da želi izenačiti kolesa z motorjem z motornimi kolesi, lahko kolesa z motorjem popolnoma ali delno oprosti naslednjih obveznosti:
a) vsako motorno kolo s stransko prikolico ali brez nje mora imeti zasenčene luči, ki po barvi in vidljivosti ustrezajo določbam iz gornje 22. točke;
b) vsako motorno kolo s stransko prikolico ali brez nje, ki razvije na ravni cesti večjo hitrost od 40 km (25 milj) na uro, mora imeti poleg zasenčene luči vsaj dolge luči, ki po barvi in vidljivosti ustrezajo določbam iz gornje 21. točke. Če ima motorno kolo več dolgih luči, morajo biti te nameščene čim bliže druga drugi;
c) motorno kolo s stransko prikolico ali brez nje, ni dolžno imeti več kot ene zasenčene luči in ne več kot dveh dolgih luči.
33. Vsako motorno kolo brez stranske prikolice ima lahko eno ali dve sprednji pozicijski luči, ki po barvi ali vidljivosti ustrezata določbam iz gornje 23. točke. Če ima tako motorno kolo dve sprednji pozicijski luči, morata biti ti luči nameščeni čim bliže druga drugi. Motorno kolo brez stranske prikolice ni dolžno imeti več kot dve sprednji pozicijski luči.
34. Vsako motorno kolo brez stranske prikolice mora imeti zadaj gabaritno luč, ki po barvi in vidljivosti ustreza določbam pod a) iz gornje 24. točke.
35. Vsako motorno kolo brez stranske prikolice mora imeti zadaj gabaritno luč, ki po barvi in vidljivosti ustreza določbah iz gornje 27. točke.
36. Vsako motorno kolo s stransko prikolico ali brez nje mora imeti zavorno luč v skladu z določbami iz gornje 31. točke, s pridržkom, da imajo države pogodbenice, ki podajo po 2. točki 54. člena konvencije izjavo o izenačenju koles z motorjem z motornimi kolesi, možnost, da te obveznosti ne prenesejo na kolesa z motorjem, najsi imajo stransko prikolico ali ne.
37. Upoštevajoč določbe, ki se nanašajo na luči in naprave, predpisane za motorna kolesa brez stranske prikolice, mora imeti vsaka prikolica, ki je pripeta na motorno kolo, sprednjo pozicijsko luč, ki po barvi in vidljivosti ustreza določbam iz gornje 23. točke in zadnjo pozicijsko luč, ki je po barvi in vidljivosti v skladu z določbami pod a) iz gornje 24. točke, ter odsevnik, ki po barvi in vidljivosti ustreza pogojem, določenim v gornji 27. točki. Električni stiki morajo biti taki, da se sprednje in zadnje pozicijske luči na prikolici vključujejo sočasno z vključitvijo zadnje pozicijske luči na motornem kolesu. V nobenem primeru naj stranska prikolica nima ne dolge ne zasenčene luči.
38. Če so vozila na treh kolesih, ki so nameščena simetrično na vzdolžni srednji prerez vozila, po 1. členu pod n) konvencije izenačena z motornimi kolesi, morajo imeti naprave, predpisane zgoraj v točkah 21, 22, 23, 24, 27 in 31. Če pa širina takih vozil ne presega 1,30 m (4 čevlje in 3 cole), zadošča zanje ena sama luč in ena zasenčena luč. Predpisi, ki se nanašajo na oddaljenost odsevne površine od skrajne točke največje širine vozila, s v tem primeru ne uporabljajo.
39. Vsako vozilo, razen vozil, pri katerih lahko voznik z roko nakaže, da spreminja smer vožnje, in je njegov znak za druge voznike na cesti viden z vseh kotov, mora imeti smernika, ki imata določen položaj in dajejo utripajočo svetlobo; biti morata v sodem številu razporejena na vozilu, ter podnevi in ponoči vidna drugim voznikom na cesti. Smernika morata utripati 90 krat v minuti, pri čemer so dovoljena odstopanja ± 30.
40. Če ima vozilo, izvzemši motorno kolo s stransko prikolico ali brez nje, meglenke, tedaj sta to dve luči bele ali bledo rumene barve, nameščeni tako, da nobena točka njune svetleče površine ne sega nad najvišjo točko svetleče površine zasenčenih luči in da zunanji rob svetleče površine ne sega več kot 0,40 m (16 col) čez najbolj izpostavljeno bočno točko vozila.
41. Nobena zadnja luč ne sme slepiti ali ovirati drugih udeležencev v prometu. Če ima vozilo luči za vzvratno vožnjo, morajo biti te luči bele, rumene ali bledorumene. Biti morajo take, da se dajo vključiti samo, kadar se vključi naprava za vzvratno vožnjo.
42. Nobena luč, izvzemši pri smernikih, ki je nameščena na vozilu ali priklopniku, ne sme biti utripajoča; izjema so luči, s katerimi se po nacionalni zakonodaji držav pogodbenic označujejo vozila ali skupine vozil, ki niso dolžna spoštovati splošnih prometnih pravil ali ki narekujejo na cesti drugim voznikom posebno previdnost, zlasti prednostna vozila, konvoji vozil, vozila izjemnih dimenzij ter vozila ali naprave za gradnjo ali vzdrževanje cest. Države pogodbenice pa lahko dovolijo ali predpišejo, da posamezne luči, razen luči, ki odsevajo rdečo luč, utripajo ves čas ali delno, da s tem označijo posebno nevarnost, ki jo trenutno pomeni vozilo.
43. V skladu z določbami te priloge se šteje:
a) za eno luč vsaka kombinacija dveh ali več istovetnih ali različnih luči, ki imajo enako funkcijo in enako barvo, če projekcija njihovih svetlečih površin na navpični prerez ali vzdolžni srednji prerez vozila ne zavzema več kot 50/100 površine najmanjšega kvadrata, obrobljenega s projekcijami omenjenih svetlečih površin;
b) za dve ali za sodo število luči ena svetleča površina v obliki proge pod pogojem, da je simetrična na vzdolžni srednji prerez vozila, da je najmanj 0,40 m (16 col) oddaljena od najbolj izpostavljene bočne točke vozila in da je dolga najmanj 0,80 m (32 col). Osvetlitev te površine mora biti dosežena najmanj z dvema viroma svetlobe, ki morata biti nameščena ob samih robovih površine. Svetlečo površino lahko tvori skupina zaporednih elementov, razporejenih tako, da projekcija njihovih svetlečih površin na navpični prerez ali na vzdolžni srednji prerez vozila ne zavzema več kot 50% površine najmanjšega kvadrata, obrobljenega s projekcijami omenjenih svetlobnih površin elementov.
44. Na istem vozilu morajo biti luči, ki imajo enako funkcijo in so naravnane v isto smer, enake barve. Luči in odsevajoče površine sodega števila morajo biti nameščene simetrično na vzdolžni srednji prerez vozila, razen na vozilih, pri katerih je zunanja oblika nesimetrična. Luči vsakega para morajo biti popolnoma enako močne.
45. Luči različnega namena in, s pridržkom določb iz drugih točk tega oddelka, luči in odsevajoče površine so lahko vdelane v isto napravo; pogoj pri tem je, da je vsaka teh luči in teh odsevajočih površin v skladu z določbami iz te priloge, ki se dajo zanjo uporabiti.
III. o d d e l e k
Druge določbe
Naprava za upravljanje
46. Vsako vozilo mora imeti zanesljivo napravo za upravljanje, s katero lahko voznik hitro in zanesljivo spreminja smer svojega vozila.
Vzvratno ogledalo
37. Vsako vozilo, razen motornega kolesa s stransko prikolico ali brez nje, mora imeti eno ali več vzvratnih ogledal; število, dimenzije in razporeditev teh ogledal morajo vozniku omogočati opazovanje ceste in prometa za svojim vozilom.
Naprava za oddajanje zvočnih signalov
48. Vsako vozilo mora imeti najmanj eno napravo za oddajanje zvočnih signalov navadne moči. Njen zvok mora biti zategnjen, enoličen in ne prodoren. Prednostna vozila in vozila za prevoz potnikov morajo imeti dopolnilne zvočne signalne naprave, za katere ne veljajo te zahteve.
Otiralka
49. Vsako vozilo, ki ima spredaj vetrobransko šipo takih dimenzij in oblik, da more voznik s svojega mesta normalno opazovati pot pred vozilom edino skozi njegove prozorne elemente, mora imeti najmanj eno učinkovito in močno otiralko, nameščeno na ustreznem mestu tako, da njeno delovanje ne zahteva stalnega poseganja voznika.
Močenje vetrobrana
50. Vsako vozilo, ki mora imeti najmanj eno otiralko, mora imeti tudi napravo za močenje vetrobrana.
Vetrobranske in okenske šipe
51. Na vsakem vozilu in na vsakem priklopniku:
a) morajo biti prozorne snovi, iz katerih so napravljeni zunanji elementi vozila, vštevši tudi vetrobransko šipo ali elemente notranjih pregraj, take, da je v primeru, če se zdrobijo, nevarnost za telesne poškodbe omejena na najmanjšo mero;
b) vetrobranske šipe morajo biti napravljene iz materiala, katerega prozornost se ne spreminja, ne smejo ustvarjati nobene pomembnejše deformacije skoznje gledanih predmetov in biti take, da voznik še naprej dovolj vidi cesto, tudi če počijo.
Naprava za vzvratno vožnjo
52. Vsako vozilo mora imeti napravo za vzvratno vožnjo, s katero ravna voznik s svojega sedeža. Ta naprava pa je na motornih kolesih in na avtomobilih s tremi kolesi, ki so simetrično razporejena na vzdolžno os vozila, obvezna le tedaj, če njihova največja dovoljena teža presega 400 kg (900 funtov).
Dušilec
53. Vsak motor z notranjim zgorevanjem na nekem vozilu mora imeti učinkovito napravo za dušenje izpušnih plinov; ta naprava mora biti taka, da je voznik s svojega vozniškega mesta ne more izključiti.
Pnevmatike
54. Kolesa vozil in njihovih priklopnikov morajo imeti pnevmatike; njihovo stanje mora biti tako, da zagotavlja zanesljiv stik s cestno površino celo na mokrem vozišču. Ta določba pa ne ovira držav pogodbenic, da lahko dovolijo uporabo naprav, ki dajejo enake rezultate, kot so rezultati, ki se dosegajo s pnevmatikami.
Brzinomer
55. Vsako vozilo, ki lahko razvije na ravni cesti večjo hitrost od 40 km (25 milj) na uro, mora imeti brzinomer; vsaka država pogodbenica pa lahko nekatere kategorije motornih koles in drugih lahkih vozil tega oprosti.
Signalna naprava na vozilih
56. Naprava, omenjena v 5. točki 23. člena in v 6. točki priloge 1 h konvenciji mora biti:
a) bodisi kontrolni znak v obliki enakostraničnega trikotnika s stranico, dolgo najmanj 0,40 m (16 col) in rdečimi robovi, širokimi najmanj 0,05 m (2 coli); notranjost tega trikotnika je lahko votla ali pa pobarvana s svetlo barvo; rdeči robovi morajo biti prevlečeni z odsevno snovjo; znak mora biti izdelan tako, da lahko dobro stoji v pokončnem položaju;
b) bodisi kakšen drug enako učinkovit znak, ki ga predpisuje zakonodaja države, v kateri je vozilo registrirano.
Naprava proti tatvini
57. Vsako vozilo mora imeti napravo proti tatvini, ki od trenutka parkiranja vozila onemogoča delovanje ali blokira kakšen glavni del samega vozila.
Naprava za privezovanje lahkih priklopnikov
58. Z izjemo polpriklopnikov morajo imeti priklopniki, ki nimajo avtomatične zavore, omenjene v 16. točki te priloge, poleg naprave za spenjanje še dopolnilne naprave (verigo, kabel itd.), ki v primeru, če se pokvari spenjalna naprava, lahko preprečijo, da oje ne pade na tla, in vsaj nekoliko omogočijo delno vleko priklopnika.
Splošne določbe
59. a) Mehanizmi in oprema avtomobila naj, kolikor je to mogoče, ne bodo taki, da bi pomenili nevarnost za požar ali eksplozijo; prav tako naj ne izpuščajo v večji meri škodljivih plinov, gostega dima, neprijetnega vonja ali zvokov.
b) Visokonapetostna vžigalna naprava na motorjih avtomobilov naj kolikor mogoče ne širi pretirano neugodnih radioelektričnih motenj.
c) Vsako vozilo naj bo tako konstruirano, da ima voznik pred seboj ter desno in levo zadostno vidno polje, ki mu omogoča varno vožnjo.
d) Kolikor je največ mogoče, naj bodo vozila in priklopniki konstruirani in opremljeni tako, da pomenijo v primeru nezgode za potnike in druge udeležence v prometu čim manjšo nevarnost. Zlasti ne smejo imeti vozila na notranji ali zunanji strani okraskov ali drugih predmetov z ostrimi robovi in ne izpostavljenih delov, ki bi segali čez gabarit vozila in lahko pomenili nevarnost za voznike, potnike in druge udeležence v prometu.
IV. o d d e l e k
Odstopanja
60. Pri uporabi te konvencije na svojem območju države pogodbenice lahko odstopijo od določb te priloge, če gre:
a) za vozila in priklopnike, ki so konstruirani tako, da njihova hitrost na ravni cesti ne presega 25 km (15 milj) na uro ali za katere nacionalna zakonodaja omejuje hitrost na 25 km na uro;
b) za invalidska vozila, t.j. majhna vozila, ki so posebej namenjena in konstruirana — ne pa samo prirejena — za invalide ali osebe s telesnimi pomanjkljivostmi in jih normalno uporabljajo le take osebe;
c) za poskusna vozila, na katerih se preizkušajo dosežki tehnike in zboljšuje varnost;
d) za vozila posebne oblike ali posebnega tipa ter vozila, ki se uporabljajo v posebne namene in v posebnih razmerah.
61. Države pogodbenice tudi lahko odstopijo od določb te priloge glede vozil, ki jih one registrirajo in ki se lahko vključijo v mednarodni promet:
a) s. tem, da dovolijo svetlorumeno barvo za pozicijske luči, omenjene v 23. in 30. točki te priloge, ter za odsevne naprave, omenjene v 29. točki te priloge;
b) s tem, da dovolijo rdečo barvo za smernike, omenjene v 39. točki te priloge, ki so nameščeni na zadnjem delu vozila;
c) s tem, da dovolijo rdečo barvo za tiste luči, omenjene v zadnjem stavku 42. točke te priloge, ki so nameščene na zadnjem delu vozila;
d) glede pozicijskih luči na vozilih s posebnim namenom, pri katerih zunanja oblika ne bi dopuščala upoštevati teh določb, če ne bi bile nameščene naprave, ki se dajo lahko poškodovati ali sneti;
e) s tem, da dovolijo liho število dolgih luči, večje od dveh, na vozilih, ki jih one registrirajo;
f) glede priklopnikov, namenjenih za prevoz dolgih tovorov (hlodov, cevi itd.), ki pri vožnji niso pripeti na vlečno vozilo, temveč nanj privezani samo s tovorom.
V. o d d e l e k
Prehodne določbe
62. Za prvič registrirana vozila in priklopnike, vključene v promet na območju ene države pogodbenice pred uveljavitvijo ali dve leti po uveljavitvi te konvencije, ne veljajo določbe te priloge; pogoj pa je, da so v skladu s predpisi iz oddelkov I, II in III priloge 6 h konvenciji o cestnem prometu iz leta 1949.
DODATEK
Definicija barvnih filtrov za pridobitev barv, navedenih v tej prilogi (barvni koeficient)
Rdeča
meja nasproti rumeni ............ y/=0,310
meja nasproti modri ................. x/= 0,050 +0,750x
meja nasproti rdeči ................. y/=0,398
meja nasproti beli(1) ............... z/=0,138+0,580x
meja nasproti zeleni(1) ............. y/=<1,29x— 0,100
meja nasproti beli(1) ............... y>/=— x+ 0,966
meja selektivnosti .................. y
1. V teh primerih so sprejete meje drugačne od meja, ki jih priporoča MKO, ker je napajalna napetost na priključku svetilke, ki oddaja svetlobo, precej različna.
2. Velja za barvo luči na vozilu, ki se največkrat imenuje »oranžna« ali »oranžnorumena«. Ustreza popolnoma določenemu delu »rumene« cone barvnega trikotnika MKO.
3. Uporablja se edino za zasenčene in dolge luči. V posebnem primeru se šteje, da je selektivnost meglenk zadovoljiva, če je faktor čistosti najmanj 0,820, meja nasproti beli y >/= — x + 0,966, ki znaša v tem primeru y>/= — x + 0,940 in y = 0,440.
Za preverjanje kolorimetričnih karakteristik teh filtrov se uporablja svetlobni vir pri temperaturi barve 2854 K (ki ustreza standardnim virom A Mednarodne komisije za osvetlitev (MKO).
Priloga 6: Nacionalno vozniško dovoljenje &fbco;binary entityId="0188a4c3-48a1-4a49-8531-f72858efca13" type="pdf"&fbcc;
Priloga 7: Mednarodno vozniško dovoljenje &fbco;binary entityId="d2e4f0d7-c145-4266-a952-663c8d2c3edc" type="pdf"&fbcc;