(1)
Pri zaslišanju je treba obdolžencu omogočiti, da se v neoviranem pripovedovanju izjavi o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva, ki so v korist njegovi obrambi.
(2)
Ko obdolženec konča svojo izpovedbo, se mu postavijo vprašanja, če je treba, da se izpolnijo vrzeli ali odpravijo nasprotja in nejasnosti v njegovem pripovedovanju.
(3)
Zaslišanje se mora opraviti tako, da se v polni meri spoštuje obdolženčeva osebnost.
(4)
Proti obdolžencu se ne smejo uporabiti sila ali grožnja, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje, niti druga podobna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju; na takšno obdolženčevo izpovedbo ni mogoče opreti odločbe o prekršku.