TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s C. d. o. o. opravljal delo le za toženko. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno več kot štiriletno neprekinjeno opravljanje istega dela (VTV) pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.