TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in odločba sodišča prve stopnje v VI. in VII. točki izreka spremeni tako, da se glede vseh tam navedenih zneskov (v vseh alinejah) kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti določi datum 10. 3. 2023;

   sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 922,23 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.

Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.