To pomeni zlasti, da:
(a)
se denarna sredstva in obveznosti v tujih valutah, izhajajoče iz transakcij, še naprej prevajajo v funkcijsko valuto po končnem tečaju. Vsaka tečajna razlika se takoj pripozna kot prihodek ali odhodek, razen če bo podjetje še naprej uporabljalo svojo obstoječo računovodsko usmeritev za tečajne dobičke in izgube v zvezi z varovanjem pred valutnim tveganjem pri napovedani transakciji;
(b)
se kumulativne tečajne razlike, ki se nanašajo na prevedbe računovodskih izkazov podjetij v tujini in so pripoznane v drugem vseobsegajočem donosu, nabirajo v lastniškem kapitalu in prerazvrstijo iz lastniškega kapitala v poslovni izid šele ob odtujitvi ali delni odtujitvi čiste naložbe v podjetje v tujini; in
(c)
se tečajne razlike, izhajajoče iz prevedb obveznosti, denominiranih v udeleženih valutah, ne vključijo v knjigovodsko vrednost zadevnih sredstev.