1.
Nobena država pogodbenica ne sme osebe izgnati, vrniti (”refouler”), predati ali izročiti drugi državi, kadar ima utemeljene razloge za domnevo, da bi bila oseba v nevarnosti, da postane žrtev prisilnega izginotja.
2.
Pri odločanju, ali taki razlogi obstajajo, pristojni organi upoštevajo vse ustrezne vidike, po potrebi tudi obstoja doslednega vzorca grobih, očitnih ali množičnih kršitev človekovih pravic ali hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava v taki državi.