1.
Vsaka država pogodbenica sprejme ukrepe, ki so potrebni za kazensko odgovornost vsaj:
(a)
vsake osebe, ki stori, ukaže, spodbudi ali povzroči storitev prisilnega izginotja, ga poskuša storiti, je sostorilec ali sodeluje pri prisilnem izginotju;
(b)
nadrejene osebe, ki:
(i) je poznala ali pa je zavestno spregledala podatke, ki jasno kažejo, da so podrejeni pod njeno dejansko pristojnostjo in nadzorom storili ali nameravajo storiti kaznivo dejanje prisilnega izginotja;
(ii) je bila dejansko odgovorna za dejavnosti in nadzor nad dejavnostmi, povezanimi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja, in
(iii) ni potrebno in primerno ukrepala v okviru svoje pristojnosti, da bi preprečila ali ustavila storitev prisilnega izginotja ali zadevo predložila pristojnim oblastem zaradi preiskave in pregona;
(c)
zgornji pododstavek b) ne vpliva na strožja merila odgovornosti, ki v ustreznem mednarodnem pravu veljajo za vojaškega poveljnika ali osebo, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik.
2.
Sklicevanje na kateri koli ukaz ali navodilo javnega, civilnega, vojaškega ali drugega organa oblasti ni dovoljeno in ne upravičuje kaznivega dejanja prisilnega izginotja.