1.
Vsaka država pogodbenica kaznivo dejanje prisilnega izginotja kaznuje z ustreznimi kaznimi, pri katerih se upošteva njegova skrajna resnost.
2.
Vsaka država pogodbenica lahko uvede:
(a)
olajševalne okoliščine, zlasti za osebe, ki so bile vpletene v storitev prisilnega izginotja in dejavno prispevajo k temu, da se izginula oseba vrne živa, ali omogočijo pojasnitev primerov prisilnega izginotja ali odkrivanje storilcev prisilnega izginotja;
(b)
oteževalne okoliščine, ne da bi to vplivalo na druge kazenske postopke, zlasti v primeru smrti izginule osebe ali storitve prisilnega izginotja nosečnic, mladoletnikov, invalidnih oseb ali drugih posebej ranljivih oseb.