1.
Vsaka država pogodbenica zagotovi, da ima posameznik, ki zatrjuje, da je bila neka oseba žrtev prisilnega izginotja, pravico poročati pristojnim organom o dejstvih, ti pa navedbo preverijo takoj in nepristransko ter po potrebi brez odlašanja začnejo temeljito in nepristransko preiskavo. Po potrebi se sprejmejo ustrezni ukrepi, da se zagotovi zaščita pritožnika, prič, sorodnikov izginule osebe in njihovega zagovornika ter oseb, ki sodelujejo pri preiskavi, pred trpinčenjem ali ustrahovanjem kot posledico pritožbe ali kakršnih koli danih dokazov.
2.
Kadar obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je bila neka oseba žrtev prisilnega izginotja, organi iz prvega odstavka tega člena začnejo preiskavo, tudi če ni bilo uradne pritožbe.
3.
Vsaka država pogodbenica organom iz prvega odstavka tega člena zagotovi:
(a)
potrebna pooblastila in sredstva za učinkovito vodenje preiskave, vključno z dostopom do dokumentacije in drugih podatkov, povezanih s preiskavo;
(b)
dostop do katerega koli kraja odvzema prostosti ali drugega kraja, za katerega obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je izginula oseba lahko tam, po potrebi s predhodno odobritvijo sodnega organa, ki takoj odloča o tem.
4.
Vsaka država pogodbenica stori vse potrebno za preprečitev ali sankcioniranje dejanj, ki ovirajo vodenje preiskave. Država zlasti zagotovi, da osebe, osumljene kaznivega dejanja prisilnega izginotja, ne morejo vplivati na potek preiskave s pritiskom ali dejanji ustrahovanja ali maščevanja pritožniku, pričam, sorodnikom izginule osebe ali njihovemu zagovorniku ali osebam, ki sodelujejo pri preiskavi.