1. Vsaka država pogodbenica sprejme potrebne ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja iz 2. člena, če
(a)
je kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju ali
(b)
je kaznivo dejanje storjeno na plovilu, ki pluje pod njeno zastavo, ali v zračnem plovilu, ki je registrirano po njenih zakonih, ob storitvi kaznivega dejanja ali
(c)
kaznivo dejanje stori njen državljan.
2. Država pogodbenica lahko vzpostavi svojo jurisdikcijo za ta kazniva dejanja, tudi če:
(a)
je kaznivo dejanje storjeno proti njenemu državljanu ali
(b)
je kaznivo dejanje storjeno proti njenemu državnemu ali vladnemu objektu v tujini, vključno z njenim veleposlaništvom ali drugimi diplomatskimi ali konzularnimi prostori, ali
(c)
kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki običajno prebiva na njenem ozemlju, ali
(d)
je namen kaznivega dejanja prisiliti to državo, da stori neko dejanje ali ga opusti, ali
(e)
je kaznivo dejanje storjeno na zračnem plovilu, ki ga upravlja vlada te države.
3. Ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi te konvencije ali pristopu k njej vsaka država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov o jurisdikciji, ki jo je po notranjem pravu vzpostavila v skladu s prejšnjim odstavkom. Če pride do kakšne spremembe, država pogodbenica takoj uradno obvesti generalnega sekretarja.
4. Vsaka država pogodbenica prav tako sprejme potrebne ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja iz 2. člena, če je domnevni storilec na njenem ozemlju, ona pa te osebe ne izroči kateri koli državi pogodbenici, ki je vzpostavila jurisdikcijo v skladu s prvim ali drugim odstavkom.
5. Ta konvencija ne izključuje izvajanja kazenske jurisdikcije, ki jo je država pogodbenica vzpostavila v skladu s svojim notranjim pravom.