1. Po prejemu obvestila, da je bilo ali je na ozemlju države pogodbenice storjeno kaznivo dejanje iz 2. člena ali da je oseba, ki je storila kaznivo dejanje ali je osumljena, da ga je storila, morda na njenem ozemlju, država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot so potrebni po njenem notranjem pravu, da razišče dejstva, ki jih obvestilo vsebuje.
2. Ko se država pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja, prepriča, da okoliščine to narekujejo, v skladu s svojim notranjim pravom sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev navzočnosti te osebe zaradi kazenskega pregona ali izročitve.
3. Vsaka oseba, zoper katero so sprejeti ukrepi iz prejšnjega odstavka, ima pravico, da:
4. Pravice iz prejšnjega odstavka se uresničujejo skladno z zakoni in drugimi predpisi države, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec, ob upoštevanju določbe, da morajo omenjeni zakoni in drugi predpisi omogočati popolno uveljavitev pravic, ki izhajajo iz prejšnjega odstavka.
5. Določbe tretjega in četrtega odstavka ne posegajo v pravico katere koli države pogodbenice, ki v skladu s točko c prvega odstavka ali točko c drugega odstavka uveljavlja pravico do jurisdikcije, da pozove Mednarodni odbor Rdečega križa, naj naveže stik z domnevnim storilcem in ga obišče.
6. Če je država pogodbenica skladno s tem členom priprla osebo, takoj neposredno ali prek generalnega sekretarja Združenih narodov uradno obvesti države pogodbenice, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena, in če meni, da je to primerno, vse druge zainteresirane države pogodbenice o tem, da je bila oseba priprta, in okoliščinah, ki upravičujejo njen pripor. Država, ki opravlja preiskavo iz prvega odstavka, takoj obvesti omenjene države pogodbenice o svojih ugotovitvah in navede, ali namerava izvajati jurisdikcijo.