(1)
Sodišče države izvršitve določi po svojem pravu kazen zapora ali drug ukrep odvzema prostosti, ki ju je treba izvršiti, pri čemer je vezano na dejansko stanje, na katerem temelji sodna odločba, in mora upoštevati kazen zapora ali drug ukrep odvzema prostosti, izrečen v državi izreka.
(2)
Kadar kazen zapora ali drug ukrep odvzema prostosti zaradi trajanja ni združljiv s pravom države izvršitve, se lahko sodišče države izvršitve odloči, da bo kazensko sankcijo prilagodilo le, če je višja od najvišje kazni, ki je po notranjem pravu te države določena za isto kaznivo dejanje. V tem primeru prilagojena kazenska sankcija ne sme biti nižja od najvišje predpisane kazni, ki je po pravu države izvršitve določena za isto kaznivo dejanje.
(3)
Kadar kazen zapora ali drug ukrep odvzema prostosti po svoji naravi ni združljiv s pravom države izvršitve, ga lahko sodišče države izvršitve prilagodi glede na kazen ali ukrep, ki je po njenem pravu predpisan za ista kazniva dejanja. Taka kazen ali ukrep mora čim bolj ustrezati kazenski sankciji, ki je bila izrečena v državi izreka.
(4)
Prilagojena kazenska sankcija po svoji naravi ali trajanju ne sme biti strožja od kazenske sankcije, ki jo je izrekla država izreka.
(5)
Čas, prebit v zaporu v državi izreka, se v celoti všteje v kazen zapora ali drug ukrep odvzema prostosti, ki ga je treba prestati v državi izvršitve.