Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1M)

Za novim 130.r členom se dodajo naslov novega 6.d podpoglavja in novi 130.s do 130.u člen, ki se glasijo:

Kadar davčni zavezanec za uvoz blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljki z realno vrednostjo največ 150 eurov, kot je določeno v 48. točki 1. člena Delegirane Uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2020/877 z dne 3. aprila 2020 o spremembi in popravku Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 ter spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/341 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 203 z dne 26. 6. 2020, str. 1), ne uporabi posebne ureditve iz prejšnjega podpoglavja, lahko oseba, ki ob uvozu predloži blago davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, uporabi posebno ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v Sloveniji. Ta oseba mora razpolagati z dovoljenjem za odloženo plačilo uvoznih dajatev v skladu s carinskimi predpisi.

Za namene posebne ureditve iz tega podpoglavja se šteje, da je pogoj, da je blago predloženo davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, izpolnjen, če oseba, ki predloži blago davčnemu organu, prijavi s carinsko deklaracijo, da namerava uporabiti to posebno ureditev in izterjati DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno.

Če je vrednost blaga določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prvega odstavka tega člena uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki.

Oseba, ki ji je blago namenjeno, mora plačati DDV ob uvozu.

Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, prijavi DDV v mesečnem poročilu in plača DDV. V trenutku uvoza mora davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotoviti tudi informacijo o davčni osnovi, kot je določena v 38. členu tega zakona in stopnji DDV.

Mesečno poročilo mora vsebovati naslednje podatke: za vsako pošiljko oznako pošiljke, davčno osnovo in skupni znesek pripadajočega DDV po davčnih stopnjah, pobran v zadevnem koledarskem mesecu v skladu s prejšnjim odstavkom, ter skupni znesek DDV za plačilo.

Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, predloži mesečno poročilo v elektronski obliki in plača DDV ob uvozu davčnemu organu do roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z dovoljenjem za odloženo plačilo iz prvega odstavka 130.s člena tega zakona. Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora zneske v mesečnem poročilu izkazati v eurih. DDV mora plačati na bančni račun, denominiran v eurih, ki ga določi davčni organ.

Če oseba, ki uporablja to posebno ureditev, pozneje ugotovi nepravilnosti v predloženem mesečnem poročilu, pošlje davčnemu organu v elektronski obliki za posamezno pošiljko spremembo prijavljenih podatkov.

Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organ ugotovi, ali je prijavljeni in plačani znesek DDV ob uvozu pravilen in morajo vsebovati naslednje informacije:

državo članico potrošnje, v katero se uvaža blago;

opis in količino uvoženega blaga;

datum uvoza blaga;

davčno osnovo;

morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove;

uporabljeno stopnjo DDV;

znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene valute;

informacije, uporabljene za določitev kraja, kjer se začne in konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;

dokaze o morebitnem vračilu blaga, vključno z uporabljeno davčno osnovo in stopnjo DDV.

Evidence morajo biti na voljo davčnemu organu v elektronski obliki.

Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.«.