Za 130.h členom se dodajo naslov novega 6.c podpoglavja ter novi 130.i do 130.r člen, ki se glasijo:
130.i člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
a)
»davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote;
b)
»posrednik« je oseba, ki ima sedež ali stalno poslovno enoto znotraj Unije ter jo davčni zavezanec, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, imenuje za osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti iz posebne ureditve iz tega podpoglavja v imenu in za račun davčnega zavezanca;
c)
»država članica identifikacije« pomeni naslednje:
-
če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES;
-
če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES;
-
če ima davčni zavezanec sedež v državi članici, to državo članico;
-
če ima posrednik sedež v državi članici, to državo članico;
-
če posrednik nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več stalnih poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima posrednik stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES;
d)
»država članica potrošnje« je država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku konča.
130.j člen
(uporaba posebne ureditve)
(1)
Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po tem podpoglavju, kadar prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, če:
a)
ima sedež v Sloveniji;
b)
nima sedeža znotraj Unije, ima pa v Sloveniji stalno poslovno enoto;
c)
nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki ima sedež v Sloveniji;
d)
nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki nima sedeža znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji;
e)
ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2018/1909 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 glede izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z dne 7. 12. 2018, str. 1), ter prodaja blago na daljavo iz te tretje države.
(2)
Davčni zavezanec za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.
(3)
Kadar ima davčni zavezanec ali posrednik več poslovnih enot znotraj Unije in za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora posebno ureditev iz tega podpoglavja uporabljati najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.
(4)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse svoje prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov.
(5)
Če je vrednost pošiljke iz prejšnjega odstavka določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prejšnjega odstavka uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki.
130.k člen
(obdavčljivi dogodek)
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV za opravljene dobave blaga, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, nastane v trenutku dobave. Šteje se, da je blago dobavljeno, ko je prejeto plačilo.
130.l člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1)
Davčni zavezanec ali posrednik, ki bo v imenu in za račun davčnega zavezanca uporabljal posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost v okviru posebne ureditve iz tega podpoglavja začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta posebna ureditev ne more več uporabiti. Prijavo mora posredovati v elektronski obliki.
(2)
Davčni zavezanec, ki ne potrebuje posrednika, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom opravljanja prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a)
ime;
b)
poštni naslov;
c)
elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, in
d)
identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko.
(3)
Posrednik mora v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a)
ime;
b)
poštni naslov;
c)
elektronski naslov in
d)
identifikacijsko številko za DDV.
(4)
Posrednik iz prejšnjega odstavka mora za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa, v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a)
ime;
b)
poštni naslov;
c)
elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani;
d)
identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko in
e)
svojo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu s prvim stavkom sedmega odstavka tega člena.
(5)
Davčni zavezanec ali posrednik, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu sporočiti vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.
(6)
Davčnemu zavezancu iz drugega odstavka tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti davčnega zavezanca v elektronski obliki.
(7)
Posredniku iz tretjega odstavka tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki obvesti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja davčni organ posredniku dodeli še individualno identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti posrednika v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.
(8)
Individualna identifikacijska številka DDV iz šestega in sedmega odstavka tega člena se uporablja samo za posebno ureditev iz tega podpoglavja.
130.m člen
(izključitev davčnega zavezanca iz posebne ureditve in izbris posrednika iz posebne evidence)
(1)
Davčni organ davčnega zavezanca iz šestega odstavka prejšnjega člena izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a)
ga ta obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga;
b)
davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja;
c)
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali
d)
nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(2)
Davčni organ posrednika iz sedmega odstavka prejšnjega člena izbriše iz posebne evidence, ki jo vodi v skladu s 122.c členom tega zakona, če:
a)
dve zaporedni koledarski trimesečji ne deluje kot posrednik za račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev iz tega podpoglavja;
b)
ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot posrednik ali
c)
nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(3)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik, izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a)
ga posrednik obvesti, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga;
b)
davčni organ kakor koli drugače domneva, da zadevni davčni zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja;
c)
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve;
d)
nenehno krši pravila te posebne ureditve ali
e)
ga posrednik obvesti, da ne zastopa več zadevnega davčnega zavezanca.
130.n člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsak koledarski mesec ne glede na to, ali je bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga opravljena ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katerega se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2)
V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec ali njegov posrednik navesti slovensko individualno identifikacijsko številko za DDV in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna DDV, v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. Davčni zavezanec ali njegov posrednik mora v posebnem obračunu navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3)
Davčni zavezanec ali njegov posrednik lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
(4)
V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec ali njegov posrednik zneske izkazovati v eurih.
130.o člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz prejšnjega člena. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.
130.p člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.
(2)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.
(3)
Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena tega zakona uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.
(4)
Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v kateri koli državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.
(5)
Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130.r člen
(vodenje evidenc)
(1)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Posrednik mora voditi evidence ločeno za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.
(2)
Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo davčnemu organu v Sloveniji in davčnemu organu v državi članici potrošnje.
(3)
Davčni zavezanec ali njegov posrednik iz prvega odstavka tega člena mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.«.