(1)
Če organu, ki odloča o stvari, ni znano pravo, ki velja v tuji državi, lahko poizve o tem pri zveznem upravnem organu, pristojnem za pravosodje.
(2)
Organ, ki odloča o stvari, lahko zahteva od stranke, naj mu predloži javno listino, izdano od pristojnega tujega organa, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi. Dokazovanje tujega prava proti taki javni listini je dovoljeno, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno.