(1)
Stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi spisi zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse spise temu pooblaščencu (pooblaščenec za vročitve).
(2)
Pooblaščenec za vročitve mora vsak spis nemudoma poslati stranki.
(3)
Če bi se z neposrednim vročanjem stranki, pooblaščencu ali zakonskemu zastopniku zelo zavlačeval postopek, lahko uradna oseba, ki vodi postopek, naloži stranki, naj za posamezno zadevo v določenem roku imenuje pooblaščenca za vročitve na sedežu organa. Če stranka tega ne stori, lahko organ ravna po 55. členu tega zakona.
(4)
Kadar je stranka ali njen zakonski zastopnik v tujini, pa v Jugoslaviji nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega spisa naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve, in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca.
(5)
Šteje se, da je z vročitvijo spisa pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba spis vročiti.